Generalova vrnitev

Vlado Miheljak

17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Dva leva

»Rupnikov proces namreč utemeljuje spoznanje, da so desettisoči po vojni obsojenih, preganjanih in trpinčenih, že zaradi krivičnega sojenja, vsi po vrsti nedolžne žrtve komunističnega režima ... Rupnik je sicer bil usmerjen pronemško in antisemitsko, vendar ni znano, da bi Jude kadarkoli preganjal.«
— Jože Možina o evidentni nedolžnosti generala Rupnika. (domovina.je, 9.1. 2020)

»Ena takih (judovskih) družin je bila tudi družina Pollak, ki je živela v vili na Erjavčevi cesti 29 v Ljubljani ... V noči z 11. na 12. september 1944 so v hišo prišli agenti domobranske policije, jih aretirali in predali Nemcem v sodnijsko-gestapovski zapor.« —
Evidenten dokaz, da slovenskih Judov ni preganjal general Rupnik, ampak agenti domobranske policije (Dnevnik, 19. 9. 2019)

»2. 12. 1943 je poveljnik slovenskega domobranstva, podpolkovnik Franc Krener, izdal naslednjo zapoved: ... Zapovedujem, da se v slučaju pristanka padobrancev ti nemudoma aretirajo in material zapleni. Pobeg pristalih padobrancev se mora na vsak način preprečiti. Ujeti padobranci se morajo zvezani, z zaplenjenim orožjem in drugim materialom takoj izročiti po izvršenem zaslišanju s poročilom Dem Höheren SS und Polizeiführer – Führungstab für Bandenkämpfung (višjemu vodji SS in policije – vrhnemu štabu za bojevanje z bandami).«
 — Evidentni dokaz, da za izročitvijo zavezniških pilotov nemški policiji ni stal general Rupnik, ampak podpolkovnik Krener (Vir: Matija Žgajnar, Reševanje zavezniških letalcev in vojnih ujetnikov, v: Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodovem spominu, Slovenski zbornik 2007)

Hja, prekleto res. General Rupnik pač ni osebno aretiral nobenega slovenskega Juda in ga izročil nemškim okupatorjem, prav tako ni skupaj z vaškimi stražami z vilami po gmajnah lovil sestreljenih zavezniških pilotov in jih predajal Nemcem. No, tudi Hitler ni osebno spravljal Judov v koncentracijska taborišča. Prav tako ne Mussolini Slovencev na Rab. In Stalin ni nikogar osebno pospremil pred strelski vod ali v gulag. A le malokdo se sprašuje, ali so imeli na vesti zločine. In prav enako je s kolaboranti nemškega nacizma. Vidkun Quisling, Philippe Pétain, Pierre Laval, Anton Mussert, Ante Pavelić, Milan Nedić ... pri nas Leon Rupnik ... Mnogi so bili pred vojno karierni vojaki, nekateri predvojni politiki. Nekateri, kot Slovak Tiso, Hrvat Stepinac, naš Rožman, tudi duhovniki. Praviloma so bili eksplicitno in ekstremno antisemitsko nastrojeni. Večina tistih, ki jim ni uspelo pobegniti, je bila na povojnih procesih obsojena na strelski vod ali vislice. In povsod so bili procesni standardi nizki. Ne le iz današnje perspektive, ampak tudi z vidika takrat veljavne regulative.

A ne samo v prvih povojnih dneh in tednih, ko se vonj po smrti še ni razkadil, tudi še veliko kasneje so veljali v procesih proti nacističnim vojnim zločincem ohlapni standardi. Denimo, ko je petnajst let po koncu vojne izraelska tajna policija Mosad v Argentini atraktivno ugrabila in odpeljala v Izrael Eichmanna, ki so mu pripravili odmeven tribunal, je Hannah Arendt, sicer tudi sama žrtev nacizma, kot dopisnica revije New Yorker iz Jeruzalema, opozorila na problem korektnosti in objektivnosti tribunala, ki je postavil na zatožno klop Eichmanna, a dejansko sodil nacizmu in holokavstu. Kar je vsekakor res. A vsi pomembni nacisti in kolaboranti, kot tudi naš Rupnik, so poosebljali zlo in zločinske režime. In veleizdaja je bila fakt in ne krivična obtožba. Zato so v veliki večini spodleteli poskusi rehabilitacije naštetih in nenaštetih akterjev in sopotnikov s poskusom oporekanja legitimnosti takratnih procesov in sodb. Razen, seveda, pri nas. Formalno Rupnik ni rehabilitiran, a razveljavitev sodbe, kljub vračanju na Okrožno sodišče v Ljubljani, je po posledicah dejansko to. Rehabilitacija. Proces ne bo obnovljen. Je pa sodišče imelo dovolj manevrskega prostora, da se izogne ponovni presoji. Pa se ni. In ga glede na praktične implikacije rehabilitiralo. Vojnega zločinca Rupnika! Ne samo, da je bil Prezident in zakrknjen antisemit je, ko so nacisti že panično pakirali kovčke za pobeg čez Karavanke v Slovencu (22. 4. 1945!) brez okupatorjeve prisile še zadnjič okaral narod, ki da se je slabo odrezal in razočaral. Češ, namesto da bi prevladali »trezno mišljenje, disciplina in enotnost naroda«, je zaukazano previdnost in preračunljivost »prevpila ulica, katere čustva so si osvojili plačani propagatorji boljševiškega satanizma svetovnega židovstva«. In plodove »židovskega satanizma« so njegovi domobranci sistematično predajali okupatorju. Mnogi slovenski Judje se niso nikoli vrnili iz taborišč. Zato ni čudno, da so se na groteskno sodno folkloro v Sloveniji odzvali tudi v mednarodni javnosti. Denimo, Center Simona Wiesenthala je slovenski veleposlanici v Izraelu izročil protestno noto zaradi »sramotne odločitve sodišča«.

Ampak, iz zgodovine se nismo nič naučili. Rupnikovo seme kolaboracije je dobro vzklilo v slovenski politiki. Namesto da bi v en glas obsodili nedavno zločinsko ravnanje ZDA in Trumpa, se od terorističnega dejanja in storilca ogradili in začeli priprave na referendum, ki bi nas čim prej in čim dlje umaknil iz organizacije, ki jo vse bolj povezuje bratstvo v kršitvi mednarodnega prava, celo v mednarodnem terorizmu in zločinu, iščejo Pahor in ostali politiki iracionalne pojasnitve. Kolaborant Pahor odpravi problem izvensodnega poboja in terorističnega akta z lahkotnim sprenevedanjem, da Sulejmani pač ni človek, vreden objokovanja (!?). In Trumpova napoved, da se bo znesel nad kulturnimi spomeniki perzijske civilizacije, tudi ni razlog za skrb.

Dobro. Vsaj vojake smo (začasno?) pripeljali domov. A mediji in mnogi politiki se motijo. Ni pravo vprašanje, kako in zakaj so se vrnili domov, ampak kako in zakaj so tja prišli. Zakaj so tam bili.