Sobivanje z bedaki
Iran, Kitajska in Rusija sestavljajo šanghajsko regionalno ekonomsko organizacijo. To je manj znan azijski zastavek unije po zgledu EU, z močnim političnim nabojem.
Iransko-ameriška kriza je z ubojem generala Kasima Sulejmanija postala osrednja politična grožnja miru in ekonomske stabilnosti na začetku leta 2020. Smrt karizmatičnega poveljnika iranske Revolucionarne garde je zgolj vrh ledene gore skoncentrirane zgodovine nasilja na tem delu sveta. ZDA in Iran niso nikoli bili uradno v vojni, čeprav so po drugi svetovni vojni zapleteni v vse možne spopade. Gre za tisočletni trk civilizacij, politično geografijo tod zadnjih sto let določajo ekonomski interesi naftnega biznisa. Američani izgubljajo na Srednjem vzhodu svoje zadnje bitke, tudi v razmerju do Kitajske in Rusije. EU se je spet odzvala zmedeno in nepovezano, slovenski politiki so se izkazali kot klasični bedaki. Svetovne vojne na srečo najbrž ne bo, ker nikomur ne koristi dovolj. Toda politične napake postajajo drage, nepredvidljive in nevarne. Ko svet obvladujejo norci, tudi pametni ne morejo ostati mirni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Iransko-ameriška kriza je z ubojem generala Kasima Sulejmanija postala osrednja politična grožnja miru in ekonomske stabilnosti na začetku leta 2020. Smrt karizmatičnega poveljnika iranske Revolucionarne garde je zgolj vrh ledene gore skoncentrirane zgodovine nasilja na tem delu sveta. ZDA in Iran niso nikoli bili uradno v vojni, čeprav so po drugi svetovni vojni zapleteni v vse možne spopade. Gre za tisočletni trk civilizacij, politično geografijo tod zadnjih sto let določajo ekonomski interesi naftnega biznisa. Američani izgubljajo na Srednjem vzhodu svoje zadnje bitke, tudi v razmerju do Kitajske in Rusije. EU se je spet odzvala zmedeno in nepovezano, slovenski politiki so se izkazali kot klasični bedaki. Svetovne vojne na srečo najbrž ne bo, ker nikomur ne koristi dovolj. Toda politične napake postajajo drage, nepredvidljive in nevarne. Ko svet obvladujejo norci, tudi pametni ne morejo ostati mirni.
Iran ima za seboj častitljivo kulturno in razgibano politično zgodovino, od helenističnega vzpona do srednjeveške zaostalosti. Prevladujoč vpliv zahodnega sveta so prinesli šele 19. in 20. stoletje ter britanski kolonializem. Strateška vloga naftnega oskrbovalca je Iran postavila v ospredje političnih interesov med drugo svetovno vojno in po njej. ZDA in VB niso prenesle prvih demokratičnih volitev leta 1951. Z vojaškim pučem sta CIA in MI6 zrušila leta 1953 predsednika Mosadeka, ki je želel s socialnimi reformami in nacionalizacijo naftne industrije modernizirati Iran. Ustoličili so staro skorumpirano dinastijo Pahlavijev in doživeli upor leta 1979. Radikalni islam v iranski revoluciji je posledica političnih krivic in ekonomskih neenakosti. ZDA tega nikoli niso doumele.
Tri spremembe so ključne za razumevanje serije kriz na Bližnjem in Srednjem vzhodu v zadnjih sedemdesetih letih. Prvič, to področje je ekonomsko nerazvito, čeprav velja za najbogatejšo svetovno regijo naftnih rezerv. Enostranski razvoj naftne industrije je zavrl industrializacijo drugod. Drugič, vse te države so politično nestabilne, tam je nekaj spornih državnih meja mimo etničnih in nacionalnih okvirov, predvsem pa je evropske kolonialne sile bolj zanimala lojalnost kot razvoj politične demokratizacije. In tretjič, velesile so tod zaradi nafte, strateškega boja proti komunizmu in političnega prestiža uprizorile najbolj grob spopad z lokalnimi nacionalnimi oblastmi. Države so tod postale marionete v rokah velesil, Izrael je zanetil vojne, religijski spopadi med suniti in šiiti so postali ključna ovira miru. Vse troje skupaj je to regijo spremenilo v največje kaotično brezno globalnega sveta.
Iran ni mogel preseči teh nasprotij. V 20. stoletju se je sicer ta država izjemno razvila, ima osemkrat več prebivalcev, za sedemkrat je povečala BDP, skoraj potrojila je izvoz, toda še vedno zaostaja. Ekonomske sankcije trajajo v različnih oblikah 40 let, razvoj nerazvitosti Iran še vedno potiska na raven dobre tretjine razvitosti povprečja EU. Ker so ZDA v Iranu do konca podpirale skorumpirano oblast Pahlavija, jih je iranska revolucija 1979 z dramatičnim zajetjem ameriških talcev v Teheranu odpihnila s političnega prizorišča. Pandorina skrinja sovraštva med obema državama je bila odprta, ZDA so podprle Irak v iraško-iranski vojni, kasneje so Iranci povsod v regiji podpirali vse oblike odporov do Američanov, Izraela in Savdske Arabije. Homeini je ZDA razglasil za političnega satana, Iran so ZDA pod Bushem uvrstile v središče držav osi zla. Ideologija je zavladala politiki, politični interesi so preglasili ekonomske. ZDA so s katastrofalno regionalno politiko podžigale islamski politični fundamentalizem, Iran je na drugi strani z verskimi milicami politično radikaliziral ves Bližnji in Srednji vzhod. Sulejmani je simboliziral takšno iransko regionalno politiko, Trump pa je zadnji dve leti zgolj banalno ogledalo starih zablod ZDA na tem področju.
Seveda ne more biti nobenega dvoma, da je uboj Sulejmanija večkratna temeljna kršitev mednarodnega prava, znak državnega terorizma. ZDA ga vehementno demonstrirajo v imenu abotnih argumentacij samoobrambe pred terorizmom drugih, eksekucije izpeljejo brez sojenj in razsodb, z vojaško akcijo in političnim ubojem. Realna nevarnost izbruha prave vojne ni velika, ker je Iran za ZDA prevelik vojaški zalogaj, politično bi ZDA s tem trčile na Ruse in Kitajce, ekonomsko pa te vojne ne morejo financirati. Vojna bi lahko sprožila novo recesijo, padec svetovnega BDP-ja do polovice odstotka, dvig cen nafte in zadolževanja. Še največ posrednih učinkov prinašajo ekonomske sankcije. S tega vidika je Iran v ekonomski vojni z ZDA že štirideset let, zadnji dve leti so pritiski izjemni. ZDA sankcionirajo vse in vsakogar, kdor posluje z Iranom. Zato so v Iranu ekonomske vojne usodnejše od vojaških pritiskov.
Iran, Kitajska in Rusija dandanes sestavljajo šanghajsko regionalno ekonomsko organizacijo. To je manj znan azijski zastavek unije po zgledu EU, z močnim političnim nabojem. To je zid, pred katerim stojijo tako ZDA kot EU. Nasilno politično spreminjanje perifernih režimov v imenu zahodnih modelov je zgrešeno. EU bi se tod morala politično ločiti od ZDA in ekonomsko navezati na azijsko os, vključujoča trajnostna ekonomika je evropska globalna rešitev. Slovenija tod nima kaj iskati, naš vojaški angažma ne bi smel presegati balkanskih meja. Ne morete govoriti o spoštovanju mednarodnega prava do Hrvaške in molčati pri Američanih.
Ekonomisti običajno poudarjamo ekonomski pomen nafte, politologi prisegajo na usodnost vloge ZDA in domače avtokrate. Rešitev sta drugačen kapitalizem in utrditev nove demokracije, oboje je stara političnoekonomska iluzija. Moč političnih neumnosti se povečuje. Ekonomska cena sobivanja z bedaki, ki vodijo svet, se povečuje. V tem postajamo bolj enaki, kot smo bili.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.