Naša korporativna zgodba
Naše poslovne elite so ostale ujete v enkratni zanki tranzicijskega trenutka. To je usoda našega »kratkega roka« in objestne »sle« po dobičku.
Korporativno upravljanje je leta 2019 doživelo nekaj dramatičnih dogodkov v tujini, pa tudi pri nas. Vodilni menedžerji v ZDA in EU so presenetili z novo poslovno ideologijo družbene odgovornosti. Namesto delničarjem bi sedaj lahko služili tudi delavcem in poslovnim partnerjem, zmanjševali bi naraščajočo neenakost in upoštevali zeleno razvojno agendo. Pri nas smo ostali vpeti v škandalozne menjave uprav, nespretne privatizacije in propade podjetij. V zadnji finančni krizi je v korporativni svet povsod stopila država, ko je reševala zasebne poslovne zablode. Toda tudi javna politizacija upravljanja ni pot do učinkovitosti, hinavščina velja za obe strani. Podjetja so očitno za političnoekonomske elite še vedno skrivnostna »črna skrinja« spolzke milnice in priskledniških interesov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Korporativno upravljanje je leta 2019 doživelo nekaj dramatičnih dogodkov v tujini, pa tudi pri nas. Vodilni menedžerji v ZDA in EU so presenetili z novo poslovno ideologijo družbene odgovornosti. Namesto delničarjem bi sedaj lahko služili tudi delavcem in poslovnim partnerjem, zmanjševali bi naraščajočo neenakost in upoštevali zeleno razvojno agendo. Pri nas smo ostali vpeti v škandalozne menjave uprav, nespretne privatizacije in propade podjetij. V zadnji finančni krizi je v korporativni svet povsod stopila država, ko je reševala zasebne poslovne zablode. Toda tudi javna politizacija upravljanja ni pot do učinkovitosti, hinavščina velja za obe strani. Podjetja so očitno za političnoekonomske elite še vedno skrivnostna »črna skrinja« spolzke milnice in priskledniških interesov.
Korporativno upravljanje nam govori, kako delujejo podjetja, kakšni so njihovi cilji in interesi, kako učinkovita so tržno in finančno, kdo je za to zaslužen in kolikšna so plačila odgovornih. Veljavni sistem upravljanja ni preprečil zadnje katastrofalne finančne krize, temveč jo je s svojimi zahtevami celo povzročil in poglobil. Ciklične krize so vedno posledica spornih odločitev nosilcev ekonomskih in poslovnih politik, zato krivcev zanje ne moremo iskati zgolj na ravni centralnih bank in vlad, temveč tudi na ravni uprav in nadzornih organov podjetij. Političnoekonomske krize so dejansko krize upravljanja in vodenja, na državni in podjetniški ravni. Pri tem ne gre zgolj za perverzno samovoljo politikov in pomembnih poslovnih šefov, temveč za sporno poslovno paradigmo, sistemsko anomalijo neoliberalnega finančnega kapitalizma.
Finacializacija in globalizacija realne ekonomije sta že od konca sedemdesetih let prinašali obrat k finančni logiki vodenja podjetij, razraščanju bank ter finančne industrije, globalnemu poslovnemu povezovanju. Čeprav je vsa ta desetletja rasla menedžerska sposobnost upravljanja in vodenja podjetij, so se makroekonomske krize poglabljale in stopnjevale. Finančna in ekonomska kriza po letu 2008 je ponudila tri nasprotne razlage. Prva govori, da korporativno upravljanje ni razlog za krizo, ker z vidika sistemskih rešitev vseskozi napreduje, krize pa se kljub temu ponavljajo. Druga trditev dokazuje, da za kriznimi razmerami stoji slaba implementacija priporočil in usmeritev korporativnega upravljanja. Pravila OECD so ustrezna, sporno je ekscesno nagrajevanje vodilnih, slabo vodenje uprav in zloraba lastninskih pravic. Šele tretje mnenje krizo povezuje z napačnimi poslovnimi odločitvami, vprašljivim korporativnim upravljanjem in protislovno sistemsko paradigmo tržnega fundamentalizma, samoregulacije in prevladujočega pohlepa, z enostransko prevlado lastniških interesov kapitala nad drugimi deležniki. Finančna kriza je preprosto učinek »nevidne roke« trga in zablod »vidne roke« poslovnih in političnih elit. Katera od treh možnosti je prava?
Korporativno upravljanje je dejansko odvisno od regulacijskih pravnih okvirov in tržnih razmerij, zunanjih deležniških in notranjih vodstvenih interesov. Zato je matrika odgovornosti in napak kompleksnejša od običajnih enostranskih presoj. Regulacijske, tržne in poslovne napake, tudi zmote so mogoče na vsakem koraku. Popravljanje teh napak in rešitve niso mogoče niti zgolj znotraj tržnih ali pa regulacijskih korakov, ne pomaga zanašanje na racionalnost in odgovornost ljudi niti vera v institucionalne protokole in tržno discipliniranje. Neoklasična paradigma odrešujoče vloge lastninskih pravic in tržne konkurence, maksimiranja dobička in prevladujoče vloge lastnikov je tu že zdavnaj presežena. To velja znotraj slavnega Cadburijskega poročila (1992) in tudi korporativnih usmeritev OECD (2004), prav tako priporočil G-20 in EK (2015). Toda vsega tega nihče ni jemal preveč resno.
Spodbude za spremembe so prišle od drugod. Podnebne spremembe, ekonomski nacionalizem, trgovinske vojne, vedno odgovornejši potrošniki, javno obsojanje družbene neenakosti in davčnih utaj, pa tudi nekaj sodnih pregonov in smrti, ki so zbudile pozornost javnosti, so zresnili korporativno srenjo. Vplivni Jimie Dimon iz JP Morgana je delničarjem napisal obsežno pismo o družbeni odgovornosti. Poleti 2019 je skoraj 200 vodilnih menedžerjev (CEO) v ZDA podpisalo deklaracijo, da so korporacije namenjene zadovoljevanju pričakovanj in dolgoročnih interesov vseh deležnikov, investitorjev, dobaviteljev, zaposlenih in celotne družbene skupnosti. Ne gre torej zgolj za lastnike kapitala, enostransko generiranje dobičkov in donosnosti kapitala, biznis mora v 21. stoletju zadovoljevati širše družbene potrebe, dolgoročno vizijo trajnostnega razvoja.
Deklaracije so vedno politično blago, četudi jih podpisujejo poslovneži, veljajo kot fiduciarna zaveza in ne kot pravna obligacija. Nekateri niti deklaracije slovite BRT (Business Roundtable) niso podpisali, čeprav so podobne zamisli stare domala 40 let, podobno zavezo pa so izrecno zapisali že leta 1997. Toda že pol stoletja vsi vprek ponavljajo staro Friedmanovo tezo, da je največja in edina družbena odgovornost podjetij, da povečujejo dobiček. Dogma svobodnega trga, primarne vloge lastnikov in neoliberalne filozofije globalnega kapitalizma velja za tako rekoč neovrgljivo tržno ideologijo tudi pri nas.
Naša korporativna zgodba je zavezana posnemanju tujega izročila, naše poslovne elite so ostale ujete v enkratni zanki tranzicijskega trenutka. To je usoda našega »kratkega roka« in objestne »sle« po dobičku, pa tudi slepe vere v korporativno moč finančnega kapitala in zasebne lastnine. Toda kapitalizem ni zavezan le ekonomskemu kapitalu, ampak hkrati tudi naravnemu, človeškemu, socialnemu in kulturnemu. Kapitalizem deležnikov je pot njegovega preseganja znotraj njega samega. Beckettov Godot je v očeh vodilnih menedžerjev dobil Marxovo brado.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.