Kalašnikovka

Heni Erceg

17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Hrvaška

Kaj imata skupnega kalašnikovka in električni grelnik? Načeloma nič, ker je kalašnikovka smrtonosno orožje, grelnik pa bi moral biti vir toplote v mrzlih zimskih nočeh. Razen če ne živite na Hrvaškem, kjer oboje lahko postane smrtonosno orožje. Tako je neki mladenič s kalašnikovko sredi belega dne v središču Splita ubil tri mlade ljudi z narkomanske scene, potem pa puško, iz katere je izstrelil 36 nabojev, nekatere v žrtve, druge v avtomobil s potniki, po naključju parkiran na kraju pokola, odvrgel v zabojnik za smeti. Po dejanju se je odpravil domov, se preoblekel in skupaj z očetom odšel v bife v neposredni bližini policijske postaje. Tam so ga aretirali. Noč pred to surovo likvidacijo v Splitu – vsi vpleteni vanjo imajo zajetne policijske kartoteke, a zgolj tu in tam kratek čas prebijejo v zaporu – noč pred tem torej je v nekem domu za starejše, kot so lastniki ponosno imenovali skromno lesenjačo, najverjetneje neki grelnik povzročil požar, ogenj in dim pa sta nato pogoltnila leseno barako, pri čemer je umrlo šest njenih stanovalcev.

Devet mrtvih v enem samem dnevu dokazuje – mar ne? – popoln razpad sistema, od tistega represivnega, zaradi nedelovanja katerega je Split spet postal smrtno nevaren kraj, do sistema socialnega varstva, odgovornega za brezsrčno ravnanje s starostniki v zasebnih domovih, ki so se na Hrvaškem izkazali za sanjski vir zaslužka.

V deželi starcev, kajti Hrvaška je po številu prebivalcev, starejših od 65 let, na prvem mestu v Evropi in ji resno grozi izumrtje, saj se mladi množično izseljujejo, se zdi, kot da starejšega prebivalstva sploh ni. Država razpolaga zgolj s 47 domovi za ostarele, to pa je omogočilo razcvet zasebnih, cenovno niti najmanj dostopnih domov, podobnih tej leseni baraki, v kateri je tiste usodne noči šest ljudi končalo kot v krematoriju, ker so bili prepuščeni sami sebi in brez nujno potrebnega nadzora. Lastnica doma seveda nima dovoljenja za namestitev kar 50 varovancev v svoji hiši in oddaljeni brunarici, saj imajo zasebni domovi lahko največ 20 varovancev.

V glavnem, na tem grozljivem pogorišču se je takoj pojavil predsednik vlade in povedal, da bo preveril, ali je treba »poskrbeti za učinkovitejši in pogostejši« nadzor. S tem je jedrnato povzel ves cinizem države in odnos institucij do najranljivejše družbene skupine, saj neodvisna varuhinja človekovih pravic že leta in leta opozarja na slabe razmere v zasebnih domovih, na nezakonito delovanje teh, dokazuje, da državne inšpekcijske službe sploh ne nadzirajo dela zasebnih ustanov, ki skrbijo za starostnike … Tako je lani inšpektorski nadzor zajel samo 13 odstotkov zasebnih domov, v večini pa so inšpektorji ugotovili pomanjkanje medicinskih sester, neurejeno dokumentacijo, občutno več postelj od dovoljenih. Doma, v katerem je zgorelo šest varovancev, inšpekcija seveda ni nikoli obiskala. Mučna sta podoba pogorišča skromne brunarice in spoznanje, da so v njej, tako neprimerni za bivanje, državnim ustanovam pred nosom sploh lahko živeli ljudje, večina od njih nepokretna in nebogljena. Toda prav to je podoba skorumpirane, neurejene države, ki je vredna točno toliko kot njena skrb za starejše občane. Država postaranega prebivalstva, ki starejšim, tistim, ki bi še lahko živeli doma, ne zagotavlja nikakršne zunajinstitucionalne pomoči, ampak dopušča in celo spodbuja brezumje tako imenovanega trga, na katerem pustošijo iznajdljivi zasebniki, lastniki domov brez dovoljenj, država na pogorišču človečnosti, iz katere odhajajo mladi, ki kaj veljajo, ostajajo pa skupine kriminalcev, preprodajalci mamil, otroci tajkunov, država, kjer je kalašnikovko mogoče kupiti prek oglasa.

Zato lahko rečemo, da je smrti v plamenih nebogljenih varovancev doma blizu Zagreba in pokolu v Splitu skupen prav razpad sistema, predvsem pravosodnega, ki kriminalcev, preprodajalcev mamil in nasilnežev ne obsodi niti, kadar policija opravi svoje delo, sistema, ki že tri desetletja sporoča, da se zločin splača, najprej tako, da se brani kaznovati »naše junake«, torej vojne zločince, potem politične kriminalce in navsezadnje zločinske združbe, ki medsebojno krvavo obračunavajo v Splitu. Devet mrtvih v enem dnevu je grozljiva podoba države, katere družbena patologija je najbolje razvidna iz množičnih izrazov podpore morilcu iz Splita, ker je »pravico vzel v svoje roke«, zdaj pa mu je že na voljo izvrsten in drag odvetnik. Samo zelo plehek um lahko to beatifikacijo osamljenega maščevalca, ki ima tudi sam zločinsko preteklost, upravičuje z nezaupanjem v sistem, saj gre v resnici za bolno vsesplošno naslajanje nad identifikacijo z zločincem, nad čimer se zdaj najbolj zgražajo prav vladajoči desničarji. Ker tako ne gre, Hrvaška vendar ni država nasilja … Kot da niso ravno oni tlakovali poti poveličevanju zločinov, kot da se še včeraj splitska Riva ni dušila v smradu zloveščih sporočil »Junak, ne zločinec!« v režiji oblasti in z namenom množične obrambe razvpitega vojnega zločinca, kot da prav takšni ne sedijo v parlamentu …

Sicer pa, mar se vsa gniloba sistema ni razločno pokazala v gledališki loži, v kateri sta pred kratkim na državni proslavi skupaj sedela župan Zagreba, obtožen kopice koruptivnih dejanj, in njegov tožnik, generalni državni tožilec? Ker je takšen, kot pravijo, protokol. Res je! Protokol, ki državnim institucijam nalaga obziren odnos do kriminala, korupcije, zločinov.