Puhlice močnejše od dejstev

Bernard Nežmah

24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Pamflet

Ko je župnik iz Grahovega pozval vernike, naj iz protesta proti ugrabljeni državi prenehajo plačevati davke, je sprožil srdit odziv. Osrednji mediji, nadškofija in množice na spletih so bile zgrožene in ogorčene. Razumljivo, plačevanje davščin je steber, na katerem stoji socialna država.

Malo pred tem je sodnica Marjeta Dvornik sodila združbi, ki je državni proračun okradla za 60 tisočakov, pri tem pa še ponaredila uradne listine. Trojica obtoženih resda ni vlomila v prostore državne banke in od tam odvihrala z vrečo denarja, ampak je krajo izvedla elegantno iz domačih foteljev, ko je stanovanje prekrstila v poslovni objekt. In kako se je glasila razsodba? - Eden je bil obsojen na leto in pet mesecev pogojne kazni, drugi na tri mesece manj, tretji, sin ljubljanskega župana, pa jo je kot proklamirani socialni problem odnesel z globo dveh tisočakov. Sodnica je v pojasnilo svoji odločitvi dejala, da pri sojenju ni sledila zakonom ulice. Ima kajpak prav - ko razsojajo množice in jim sodnik le prikimava, zmaguje linč in ne pravičnost. Toda sporočilo sodbe prinaša konkretni nasvet državljanom: če ponaredite listine in se izognete plačilu davka za 60 tisočakov, zapeljite podjetje hitro v stečaj, in boste zaslužili čistih 50 tisočakov!!! Celotna transakcija vas bo stala namreč nekaj tisočakov globe in plačilo sodnega postopka ter nedolžne pogojne kazni. Nauk je nazoren: zakaj bi plačevali davke, če pa lahko ponaredimo uradne papirje in davščino spravimo v lasten žep.

In odziv osrednjih medijev? Komaj zaznavna tehnična poročila, brez kančka ogorčenosti in zgražanja nad sodbo. Še več, nobenih primerjav, kakšne kazni so sodišča doslej izrekala davčnim goljufom. Pred nekaj leti so denimo mediji obširno poročali o dveh poslovnežih: N. Đ. in R. S. sta krivdo priznala in se pogodila s tožilstvom za triletno zaporno kazen in po 150 tisočakov denarne kazni ter na vrnitev dobrih 600 tisočakov nezakonito pridobljenega premoženja. Sodnica tokrat ni sledila ne zakonu ulice ne podobnim sodnim primerom, ampak tihemu pravilu bagatelnih malih tatvin v vrednosti nekaj evrov, ki jih organi pregona običajno ne preganjajo. Rezultat je torej judikat, ki vsoto 60 tisočakov izmaknjenega proračunskega denarja šteje kot drobni delikt.

Za nekaj večje vsote pa gre pri stanovanjskih posojilih. Banke in z njimi osrednje televizije so kot o tajfunu, ki kroži po deželi, prinašale vest, da je po odločitvi Banke Slovenije (BS) o omejitvi dajanja kreditov, število danih kreditov v zadnjih mesecih padlo za 40 odstotkov. Grozljivka, ljudem vendar onemogočajo temeljno pravico, da bi si omislili lastniška stanovanja. In zdaj roma ustavna pritožba zoper BS na Ustavno sodišče.

Narobe svet. Ko dobro stoječa podjetja zaposlene plačujejo mizerno, mediji ne besnijo, da naj delavcem dvignejo plače, da si bodo lahko kupili stanovanja, kot prvi smisel pa zdaj razglašajo življenje na kredit, ki daleč presega človekove zaslužke.

Francoski Figaro je pred časom objavil intervju s kmetom in publicistom Ericom de la Chesnaisem, ki je osupnil bralstvo. Navedel je namreč podatek, da se v Franciji na vsaka dva dni ubije po en kmet. Razlog - samomor zaradi prezadolženosti. Kredit ni samoumevni razcvet, kdaj je smrtonosno rezilo. In neznosna lahkost jemanja kreditov je bila pač topika omejevanja BS.

Na Slovenskem o podobnih številkah še ne beremo, je pa zaokrožil podatek, da na dan ugasneta skoraj po dve kmetiji, tisoč v zadnjih dveh letih. Nevaren trend, ki je povezan z množičnim preseljevanjem v velika mesta, še posebej v Ljubljano. Poznamo kmetijsko ministrico Aleksandro Pivec po politiki, ki bi vitalizirala podeželje? Nak, kot obraz nove generacije in kot spretna zasebna lovka na proračunske razpise bo sedaj načelovala in utelešala upokojensko stranko Desus. Zanesljiva smer zatona stranke.

V obtoku je sicer vladna mantra o gradnji novih najemniških stanovanj, kar spominja na gasilsko akcijo in ne na politiko. Ker je število ljudi, ki se preseljuje v Ljubljano nekajkrat večje od števila novih stanovanj, in ob razmahu turizma Airbnb, je po zakonih ponudbe in povpraševanja jasno, da cene ljubljanskih stanovanj skokovito naraščajo. Odgovor je iskati v smeri sistematične decentralizacije in dekoncentracije. V Veliki Britaniji je pred dnevi premier Boris Johnson napovedal projekt decentralizacije države.

A pogled slovenskega premiera Marjana Šarca ne seže dlje od reševanja lastne kože. Na sejo Knovsa, ki preiskuje spornost zaposlitve njegove prijateljice na Sovi, je poslal svojega sekretarja Damirja Črnčeca, ki je komisijo obtožil, da ravna kot politična policija iz starih časov. Od vprašanja zlorabe premierske moči je tako zadevo preusmeril v obsodbo komisije. In zdaj presenečenje – osrednje televizije in časniki so le povzeli Črnčeceve besede z navedbo, da na odziv predsednika komisije Mateja Tonina še čakajo. Popolna odpoved razuma v medijih.

Kaj je bila značilnost politične policije iz starih časov? So tam obtoženi napadali partijo in udbo? So tedaj mediji prinašali izjave preiskovanih, v katerih so ti bentili na Kardelja in tovarišijo, da jih uničujejo in preganjajo? So mar v skupščini osnovali komisijo, ki je preiskovala nepotizem predsednika Tita? Nak, čas stare politične policije v okvirih enoumja je popolnoma neprimerljiv z aktualno demokracijo. In za tak uvid ne potrebuješ izjave Mateja Tonina.

To, kar danes preseneča, je teža, ki jo dajejo mediji popolnoma zgrešenim puhlicam, ki jih širi Šarčev sekretar.