Kanibal v politiki

Bernard Nežmah

31. 1. 2020  |  Mladina 5  |  Pamflet

Po odstopu premiera Marjana Šarca in posledično njegove vlade, se je izkazalo, da je bil pred dvema tednoma vodja opozicije Janez Janša sodobni slovenski Nostradamus. Takrat je ocenil, da je vlada politično truplo in da sta na dlani le dve rešitvi: predčasne volitve ali projektna vlada pod vodstvom SDS, ki pa bi pomenila zgolj poskus nekoliko ublažiti slabe posledice tedanje vlade. Takrat je završalo, oglasil se je predsednik vlade Šarec in zagotovil, da je vlada v dobrem stanju. Za odgovor na dilemo, kdo je imel prav, je bilo potrebno le pol meseca.

Seveda pa je v napovedi tudi Janša zgrešil: dolžino Šarčeve vlade ni določil Zmago Jelinčič, temveč sam Šarec. Pred nami so torej predčasne volitve ali formiranje nove koalicije. Pri morebitnih volitvah se zdijo obeti za vladajočo LMŠ odlični, ankete javnega mnenja jo postavljajo na sam vrh. Toda, kakšne izkušnje nam prinaša zgodovina?

Doslej se je dvakrat dogodilo, da je predsednik vlade sam odstopil in sprožil novo volilno preštevanje.

Leta 2014 je odstopila Alenka Bratušek (Pozitivna Slovenija - PS) in na predčasnih volitvah je s svojo novo stranko (ZaB) osvojila 4 mandate, medtem ko se matična PS z Zoranom Jankovićem na čelu sploh ni uvrstila v parlament. Od 28 poslancev iz leta 2011 jih je izgubila 23. Leta 2018 se je Miro Cerar, jr. (SMC) nekaj mesecev pred iztekom mandata odločil, da odstopi, nato pa je na predčasnih volitvah osvojil 10 mandatov. Od 36 poslancev iz leta 2014 jih je izgubil 26. Oba zgodovinska primera ponazarjata, da stranka samoodstopljenega premiera na novih volitvah ne doživi zmagoslavja, temveč katastrofalni poraz.

Obstaja sicer še tretji primer predsednika vlade, ki je samovoljno odstopil. Leta 2000 je to storil Janez Drnovšek (LDS), ki je potem na naslednjih volitvah v istem letu požel rekordno zmago, saj je osvojil 34 mandatov, kar je bilo kar 9 več kot leta 1996. Zgled, ki kaže, kako dobičkonosen je predčasni odstop, pa je bistveno drugačen od prvih dveh. Po Drnovškovem odstopu se namreč niso zgodile predčasne volitve, temveč je oblast prevzela vlada pod vodstvom Andreja Bajuka, ki je svoje vladanje pripeljala do rednih volitev. Toda njeno polletno vladanje so mediji pospremili s stalno krilatico, da izvaja - kadrovski cunami. Količina kritik, ki jih je doživela ta vlada, je bila v zgodovini rekordna, nobena pred njo in nobena za njo ni bila tako negativno ožigosana.

Če verjamemo, da se zgodovina ponavlja, je torej formula za morebitni Šarčev uspeh nastop predčasne nešarčevske vlade.

Seveda pa je med letoma 2000 in 2018 bistvena razlika. Drnovšek se je po odstopu zavil v molk, kasneje mi je v predpredsedniškem intervjuju leta 2002 iz varne razdalje celo dejal, da so bili napadi na Bajuka zares pretirani. Skratka, po umiku s premierskega mesta ni napadal ne političnih zaveznikov ne tekmecev.

Kaj pa počne odstopljeni Šarec? Prva kanonada je letela na najtesnejši zaveznici, kot sta SD in SAB in v hipu se je zapletel še v javni konflikt s predsednikom SMC Zdravkom Počivalškom. Od štirih partnerskih strank ni pohvalil nobene, polaskal je le občasnemu podporniku iz opozicije Zmagu Jelinčiču (SNS). Vidi torej svojo morebitno zmago le v spregi z SNS?

A bolj pomenljiva je njegova razlaga navdušenja nad Jelinčičem: »od mene ni zahteval ničesar.« Idealni Šarčev partner je torej ta, ki ga zgolj podpira, ne da kar koli terja. - ??? Skratka oblika koalicije, ki ne deluje na skupnem konsenzu vseh vpletenih, ampak je podložna njemu osebno!?????

Toda, zakaj je že odstopil Šarec? Finalni del je bil odstop finančnega ministra Andreja Bertonclja, ki se ni strinjal s predlogom zakona o ukinitvi prostovoljnega zavarovanja. Vendar pa temu predlogu ni nasprotoval le on, ampak tudi minister za zdravstvo Aleš Šabeder in dve koalicijski partnerici SMC in Desus. Predsednik manjšinske vlade, ki lahko zakone spravi skozi parlament le tedaj, ko ima ob polni podpori koalicije še podporo kakšne izmed opozicijskih strank, se je lotil projekta, ki so mu nasprotovali njegovi najbližji partnerji in za katerega je bilo vnaprej jasno, da ne more uspeti. Ker je prvi mož vlade preverjen igralec, je edino možno, da je sam pripeljal zadevo v krizo, ki mu je potem omogočila teatralni odstop. Ta se je zgodil v ponedeljek, 27. januarja, točno naslednji dan potem, ko je POP TV objavila anketo popularnosti, po kateri je njegova LMŠ na prvem mestu, vlada pa beleži skoraj 50-odstotno podporo. Premišljena strategija, ki bi mu s hitrimi volitvami anketne glasove prenesla v poslanske klopi.

Rezultati te Medianine analize kažejo, da bi imela LMŠ 15,3 odstotka podpore, SDS odstotek manj, SD in Levica po 7, NSi 6, Desus 4, SAB manj kot dva in SMC odstotek in pol. V aktualni vladi se popularnost porazdeli takole: 15 odstotkov LMŠ, vse štiri partnerice (SD, SMC, Desus in SAB) skupaj pa nekaj manj kot sama LMŠ. Če pogledamo rezultate volitev 2018: LMŠ 13, SD in SMC 10, Desus in SAB 5 poslancev, ima Šarčeva stranka manj kot tretjino skupnih poslancev – 13 proti 30. Šarec je skozi vodenje skupne vlade razmerje 1 proti 2 spremenil v razmerje 1 proti 1. Njegov mandat je pomenil kanibalizem partnerjev, v katerem se je moč LMŠ medijsko zmagovito napajala na račun njegovih partneric. Skratka, koalicijo je vodil tako, kot da je vodenje vlade spopad vladajoče stranke zoper druge saboterske zaveznice. Dobesedno, ob odstopu je dejal, da bi z vlado dosegel bistveno več, ko bi imel več poslancev, ko bi torej njegove partnerice imele bistveno manj moči.

Igra, ki bo pogubila igralca.