Nismo posebnost

dr. Bogomir Kovač

31. 1. 2020  |  Mladina 5  |  Ekonomija

Odstop predsednika vlade Marjana Šarca konec januarja leta 2020 je logična in v danih razmerah tudi pričakovana politična poteza. Politični hazard te poteze je velik, koristi in dobitki so za večino akterjev zelo negotovi, razvojni stroški in tveganja države pa bodo visoki. Nobena alternativa ne prinaša odrešitve, niti nova vlada z obstoječim parlamentom niti nove predčasne volitve s sedanjim volilnim sistemom. Državo smo po domala tridesetih letih dodobra zavozili, menedžmenta sprememb pa ne obvladamo. Slovita Janševa ocena o klinični smrti Šarčeve vlade in Andersenovih cesarjevih novih oblačilih dejansko govori o tej državi. Slovenija po domala tridesetih letih spominja na političnoekonomsko truplo, tragikomična plejada golih cesarjev pa je vsak dan daljša.

Trinajsta Šarčeva vlada po petstotih dneh končuje svoj mandat, imamo pete predčasne volitve in četrti vladni odstop. Vse to dokazuje, da politično oblast menjamo domala vsaki dve leti, da je politična nestabilnost sistemska lastnost nove države. Slovenija očitno ne glede na ekonomske cikle že trideset let tiči v permanentni politični krizi. Šarčev odstop ni epizoda nekega političnega diletanta, temveč dokaz protislovij slovenske politične demokracije, od nedomišljenega volilnega sistema do šibkih političnih elit. Slovenija je obtičala v močvirju deprofesionalizacije politike in vedno bolj nekompetentne državne administracije. Prva Peterletova vlada je padla, še preden je prav začela delo, Drnovšek se je desetletje mučil s koalicijami in lastnim preživetjem, Janša je izkoristil priključitveno evforijo, toda ekonomsko je bolj kot ne zavozil državo. Bajuk in Rop sta kot epizodni figuri politični nesporazum z desne in leve. S Pahorjem smo potem dokončno izgubili kompas, celo nezamenljivi Janša je zadnjih deset let zgolj politično mašilo. Bratuškova velja za nepotreben okrasek, Cerar z akademsko avreolo in Šarec kot zadnji posebnež pa sta tudi za pozabo. Očitno je nekaj narobe z dojemanjem in vodenjem te države.

Toda politične krize so postale nova normala političnega razreda tudi drugod v EU. Tudi velika depresija v tridesetih letih 20. stoletja je polarizirala družbo, budila politični populizem in ekstremizem, ki se običajno konča z vojnim ciklom. Finančne krize povzročajo večjo politično destabilizacijo kot ekonomske, bolj koristijo politični desnici kot levici. Politično nestabilnost danes občutijo v Veliki Britaniji, Franciji in Nemčiji, še bolj v Španiji in Italiji, pa tudi v pregovorno stabilnem Beneluksu in Skandinaviji, v močvirju tiči ves postsocialistični blok, od Baltika do Balkana. Belgija je bila v letih 2010–2011 kar 541 dni brez vlade. Tu očitno nismo neka posebnost.

Težava Slovenije tiči drugod. Morda je tragikomična prigoda z Reutersom, ki je Šarčev odstop pospremil s Plenkovićevo fotografijo, najboljši dokaz naše mednarodne obskurnosti. Toda usodnejše so tri notranje zmote. Prva zadeva sistematično pomanjkanje vizije in strategije razvoja države, druga pomeni neverjetno izključevanje stroke pri iskanju najboljših rešitev, tretja govori o krizi vodenja in nesposobnosti menedžmenta sprememb. O teh treh rečeh vedo deležniki novodobnega slovenskega kapitalizma malo ali nič. Toda prav vodenje manjšinske vlade zahteva trdno razvojno strategijo, strokovno utemeljen projektni menedžment in konsenzualno odločanje. Šarec pa se je javno odrekel vizijam, projekte je zamenjal z majhnimi koraki sprememb, pri težkih političnih odločitvah je soliral, tudi pri odstopu. Tako je podobno kot njegovi predhodniki pogrnil na vsej črti.

Odstop vlade je bil izhod v sili. Politični račun bodo plačali domala vsi, ki danes bijejo bitko za interpretacijo, kdo je kriv za nov politični polom. Šarca so v koaliciji podcenjevali, nihče ni prav verjel v preživetje vlade, zato so vsi delovali bolj zase kot za druge. Tragedija skupnega ne koristi nikomur. Levosredinska koalicija je razpadla in je ni mogoče ponoviti. Torej sta možni Janševa desnosredinska vlada ali pa nove volitve. Šarec ima edini politično igro s pozitivno vsoto, ohranja parlamentarni položaj z novo vlado in pridobiva z volitvami. Janšev politični račun je bolj negotov in tvegan. Če kot novi mandatar privabi v novo vlado možni venček NSi, SMC, DeSUS, morda tudi SNS, bo doživel z nenačelno koalicijo podobno politično sesutje kot Šarec. Če tvega z vmesnikom, drugim mandatarjem, zgodba z EU nima smisla, čaka pa ga Bajukova usoda. Če gre takoj na nove volitve, bo pri sedanjem volilnem sistemu ponovil zgodbo zadnjih treh. Janševe politične karte so tokrat slabše kot kadarkoli.

Vsi drugi so še večje zgube. Levica je s svojo držo prva pokopala Šarčevo vlado in ničesar pridobila, Počivalšek ima visoko ceno samo na političnih pogrebih sedanjih vladnih preigravanj, na odprti volilni sceni je SMC politično mrtva. Preživi lahko samo z združitvijo, eno je ponudil Šarec, druga možnost je SAB. Bratuškova je na meji možnega, leve vlade ni več, v desno ne more stopiti podobno kot SD, LMŠ in Levica. Pat položaj je očiten. Procedure do novih volitev trajajo najmanj sto dni, novo vlado bi torej lahko dobili sredi poletja. Sprememb volilnega sistema ne bo mogoče izsiliti, vlada je s tekočimi posli ohromljena, parlament bo predvolilni teater obtoževanj in obljub, tehnična vlada pa je otročja domislica. Nove volitve so vsaj politično poštena rešitev, čeprav ne bodo prinesle odrešitve.

Slovenija močne in pametne vlade ne more dobiti. Prvo preprečuje volilni sistem, drugo nesposobnost in izprijenost političnega razreda, oboje potaplja oportunizem vodilnih junakov. Niti nova vlada niti nove volitve ne morejo rešiti Slovenije, ki je danes bližje politični hegemoniji kot poliarhiji, liberalni kapitalizem se tudi tukaj vse bolj umika političnemu. Letos vroča politična pomlad ne bo posledica podnebnih sprememb.