Muzej evropske zgodovine

dr. Bogomir Kovač

7. 2. 2020  |  Mladina 6  |  Ekonomija

Velika Britanija je 31. januarja 2020 po 47 letih članstva in štirih poskusih vendarle formalno izstopila iz EU. Politična kaotičnost in ekonomska negotovost tega dogodka sta osupljivi na obeh straneh. Dokazujeta, kako institucionalno krhke so nekdanje mogočne države in kako nebogljena je na drugi strani najrazvitejša regionalna integracija na svetu. Nedvomno bo Združeno kraljestvo po izstopu bolj razdruženo kot doslej, EU pa globalno bolj ranljiva kot kadarkoli. Brexit je na eni strani posledica političnih zablod britanskih političnih elit, na drugi pa del protislovne in premalo učinkovite evropske integracije. Želeni evropski federalizem je pomešal politične in ekonomske suverenosti, brexit je posledica tega trka. Dolgo prehodno obdobje je mašilo, ki je v 20. stoletju že pokopalo komunistične blodnje o socializmu. Očitno čaka na začetku 21. stoletja podobna zanka tudi VB in EU.

Politična saga brexita je stara domala štiri leta. Referendum leta 2016 je nastal zaradi notranjih političnih prerivanj, zapečatil naj bi večne dileme in razprtije glede britanskega položaja v EU. Britanci so na razvoj EU vedno gledali kot na francosko-nemški projekt, vanj so stopili pozno, zadržano in s posebnimi pogoji. Vseskozi so bili z eno nogo v uniji in z drugo zunaj, vzdolž evropskih prelomnic so pomirili bojevito in razcepljeno Irsko, pa tudi večne odcepitvene frustracije Škotske. Toda hkrati je EU spodbudila refleks britanskega nacionalizma, regionalnega provincializma in hrepenenja po stari slavi globalne sile. VB je spomladi 2017 začela dveletni odcepitveni postopek po 50. členu lizbonske pogodbe, doživeli so dvoje volitev ter nenehno podaljševanje pogajanj in prelaganj izstopa. Dilema je bila na koncu zgolj trdi brexit brez dogovora ali pa mehki z dogovorom. Politika je na obeh straneh Rokavskega preliva postala seksi. Od »to-me« do »me-too«!

Štiriletno postopno izstopanje VB je prineslo tri pomembna spoznanja. Prvič, nihče si ni želel nedogovorjenega izstopa, zato toliko odlogov in prehodnih obdobij do marca 2019. EU je s tem dejansko naredila strateško napako, saj je britanskim politikom dejansko pomagala prerazdeljevati odgovornost. V kaotičnih in negotovih razmerah pa so pridobivali zagovorniki izstopa. Drugič, izstopni proces je povsem spremenil notranjepolitični zemljevid, zmedeni laburisti in Corbyn so na koncu doživeli jasen politični poraz. Izstop je odprl irski problem, kajti kopenske meje niso enako obvladljive kot pomorske, tudi scotxit postaja nova grozeča realnost. Britanski imperij se očitno sesuva vase. Megxit je obskurna podoba tega konca. Tretjič, Johnsonova administracija mora hkrati politično reformirati državo in doseči ekonomske sporazume z EU in drugimi (ZDA, Kitajsko …). Politični izstop je eno, ekonomski vstop v nove sporazume pa nekaj drugega. Naivnost političnih presoj je tu sorazmerna s pričakovanimi ekonomskimi izgubami.

Trgovinski sporazumi zahtevajo večletna pogajanja, v enajstih mesecih ni mogoče narediti ničesar in evropski pogajalec Bernier to dobro ve. Sklepanje sporazuma med EU in Kanado, na kar se sklicuje nekompetentni Johnson, je trajalo sedem let, po obsegu in globini pa je zalogaj z VB veliko večji. Torej je rešitev zgolj delna korekcija dosedanjega položaja, kar pomeni sprejem nekakšnega norveškega ali švicarskega modela dogovorov, ali pa delovanje po pravilih WTO, kot velja za vse tretje države. Prvo pomeni, da je bil politični izstop nepotrebna neumnost, drugo nasprotuje skupni želji po čim tesnejšem ekonomskem sodelovanju med bivšimi političnimi partnerji. Britanska vlada lahko sicer zaprosi za podaljšanje od enega do dveh let, toda tudi to verjetno ne bo zadostovalo. Če London očitno ne bo pravočasno končal sporazuma z EU, kako se bo pogajal z ZDA, Kitajsko in drugimi? Trump je politični blefer, toda strasten trgovec z ameriškimi interesi, Kitajski se ne mudi, tudi za druge države bodo prevladali prehodni trgovinski režimi. VB se po sedemdesetih letih od graditelja spreminja v grobarja globalne ekonomske ureditve.

Hkrati britansko vlado čaka domači zalogaj sprememb, velika reorganizacija pristojnosti in prilagoditev po ministrstvih in posameznih regijah od Škotske do Wellsa, ki zajema domala vse dele gospodarskega sistema. Podobno zgodbo kot z EU morajo potem ponoviti v trikotniku interesov na irskem otoku, toda v še bolj specifičnih podrobnostih in še težjih političnih razmerah. Prehodno obdobje je torej za VB in EU zgolj kupovanje časa za spremembe, ki v tem času niti niso mogoče. VB preprosto z izstopom ne more dobiti konkurenčnih prednosti na račun drugih članic EU, hkrati pa EU kljub izstopu VB ohranja notranji problem deregulacije. Dinamično prilagajanje dveh prehodnih režimov pa povečuje entropijo na obeh straneh.

Johnsonova politična legitimnost je odvisna od dokazovanja, kako se je izognil ekonomskim pravilom EU in obvladal irske notranje in zunanje meje. Za Bruselj je pomembno, da ohranja videz enakopravnosti in konkurenčnosti vseh členov. Toda političnoekonomska asimetrija je jasna. VB je od EU odvisna bolj, kot EU potrebuje VB. Scenariji ugodnega trgovinskega sporazuma bi terjali 1–2 odstotka BDP-ja, scenariji po pravilih WTO odnesejo tudi desetino BDP-ja, kosilo izstopa v nobenem primeru ni zastonj in ne prinaša ekonomskih koristi. Stroški morebitnega škotskega izstopa in irski zapleti niso nikjer všteti. Toda prav scotxit in nixit lahko podvojita strateške škode brexita.

Negotovost in nestabilnost sta del protislovnega vračanja k angleški političnoekonomski hegemoniji. Stare slave Združenega kraljestva ni mogoče obuditi, lahko pa jo v imenu sodobnega političnega primitivizma dokončno pokopljemo. Škoda, VB ima sijajne muzeje prisvojenega kolonialnega blaga. Sedaj pa sama postaja muzej evropske zgodovine.