Bizarni konstrukt

Heni Erceg

31. 1. 2020  |  Mladina 5  |  Hrvaška

Pred 75 leti so zavezniki osvobodili Auschwitz, najstrašnejše koncentracijsko taborišče, pred natanko toliko leti je bilo osvobojeno tudi hrvaško ustaško taborišče Jasenovac. Te dni se ves svet spominja holokavsta in nacističnih zločinov, h katerim je mala Hrvaška prispevala znaten delež, saj je na svojem ozemlju iztrebila celotno judovsko skupnost in poleg te še srbsko in romsko. Vendar so v Hrvaški temu datumu, ki naj bi bil v svarilo svetu, pa tudi njej sami, namenili komaj kaj pozornosti. Zgolj isti spletkarji kot vedno so na Trgu žrtev fašizma v Zagrebu položili 75 nageljnov v znak spomina na holokavst in osvoboditev Auschwitza. Nekdanja hrvaška predsednica se je v Izraelu kakopak udeležila velikega shoda svetovnih državnikov in tam iz sebe iztisnila nekaj besed o strahotah tujega fašizma, nič pa o domačem, avtohtonem, tistem, ki v zavesti naroda nikoli ni bil deležen zasluženega prezira in ga tudi ne bo, vse dokler bodo državi vladali ustašofili in vse dokler bo imela oblast svojo vplivno zastrupljevalko, Hrvaško televizijo.

Ta prav zdaj predvaja nadaljevanki Predsednik in General, popolna revizionistična opomnika na to, da država ni nikoli ozavestila niti svoje daljne fašistične preteklosti, kaj šele bližnjo, in tega sploh ne želi napraviti. Namen desetdelne serije Predsednik je ovreči »lažne« mite o prvem hrvaškem predsedniku, Očetu domovine, na primer »mit«, da je zatiral medije, bil samodržec in je odgovoren za povojni privatizacijski rop, da je tlakoval pot nezakonitemu bogatenju, si prigrabil ogromno vilo, iz katere so poprej pregnali druge stanovalce, in navsezadnje »mit«, da je v dogovoru z Miloševićem razkosaval Bosno.

Snovalci nadaljevanke so poudarili, da ni in ne more biti nesoglasij v zvezi s tem, da je bil Franjo Tuđman velik državnik, ki je sam ustvaril Hrvaško, in še večji vojskovodja, pa tudi demokrat, med vladanjem katerega so neodvisni mediji »doživeli popoln razcvet«. Nadaljevanka General, neprebavljiv izdelek brezumnega desničarja, pa domovinsko vojno razglaša za »najbolj neoporečno in najbolj etično vojno v zgodovini vojskovanja«. Tako so Hrvatje na en sam večer 30 let po vojni s kar dvema nadaljevankama bombardirani z mitologijo Nacije in Vojne, brezmadežnim predsednikom in generalom, za katerim ni ostala le etnično očiščena država, ampak tudi več tisoč požganih srbskih hiš.

Vsi tisti pa, ki ne dvomijo, da so v Auschwitzu pobili več kot milijon Judov, niti, da je bilo med zadnjo vojno iz Hrvaške izgnanih nekaj tisoč državljanov srbske narodnosti in da se je Tuđman vojskoval v Bosni, vsi tisti, pravi avtor mitomanske nadaljevanke Predsednik, so pod vplivom velikosrbske propagande in njihova resnica o Tuđmanu je zgolj »bizarni konstrukt«. Za nameček mož brezsramno razlaga, da najbolj razširjen negativni mit o Tuđmanu tega obtožuje stegovanja prstov po ozemlju Bosne; tako brodi po blatu gnusnega zgodovinskega revizionizma, kot da nikoli ni bilo haaškega sodišča niti njegove sodbe uresničevalcem zločinske Tuđmanove politike v Bosni. Kot da tednik Feral Tribune, ki je v Tuđmanovem času, kot vemo, resnično »cvetel«, ni objavil dveh delov Stenogramov o delitvi Bosne, v katerih so bili zbrani vsi mrhovinarski dogovori predsednika Tuđmana in srbskega satrapa Miloševića o razkosanju te države, humani preselitvi celotnih narodov in etničnem čiščenju bošnjaškega prebivalstva. In vendar jih je.

No, drugače od Nemčije, ki zanikovalcem holokavsta navkljub prevzema krivdo za poboj milijonov Judov, Hrvaška, čeprav je bila udeležena v holokavstu, ni kriva za taborišča in pobijanje v ustaški državi pred 80 leti, kaj šele za grehe Tuđmanove oblasti izpred 30 let. Za to nenehno skrbijo Franjevi otročiči, goebbelsovski propagandisti zloveščega obdobja, ki prezirajo zdravi razum in vsa zgodovinska dejstva. Vse strahote, o katerih pričajo sodbe sodišč, izpovedi žrtev, spomini razseljenih, preživelih … »Pričo, njenega moža in taščo so vojaki zbrali v sobi in Dinko ji je ukazal, naj se sleče. Ko ga je zavrnila, jo je surovo udaril, strgal z nje obleko in jo prisilil k spolnemu odnosu pred možem in taščo. V naslednjih treh urah jo je posililo še osem vojakov, Dinko pa je medtem pretepal njenega moža, ker je ta jokal. Potem mu je morala lizati škornje.«

Tako je – ustvarjalcem nadaljevanke Predsednik navkljub – Bošnjakinja CX pričala pred haaškim sodiščem in opisala, kako je leta 1993 devet pripadnikov Tuđmanove soldateske prišlo v njeno stanovanje v središču Mostarja v Bosni in Hercegovini, tam, kjer se Hrvaška »ni vojskovala«, jo oropalo in potem tri ure posiljevalo. »Bizarni konstrukt«? Ali pa grozljiva podrobnost iz strahotnega obdobja vojne v Bosni, posledica Tuđmanove namere, da dele te države etnično očisti, torej iz njih odstrani Bošnjake, in jih priključi Hrvaški. So »bizarni konstrukt« tudi haaške sodbe vojaškim in civilnim voditeljem pošastnega Tuđmanovega konstrukta Herceg-Bosne, nastalega na ozemlju tuje države, sodbe, utemeljene na mučnih pričevanjih in dokazih o taboriščih Dretelj, Heliodrom … mučilnicah bošnjaškega prebivalstva? Ali o deportacijah, rušenju džamij, Starega mostu v Mostarju? Je »bizarni konstrukt« podrobnost iz sodbe haaškega sodišča, izrečene telesnim stražarjem predsednika vlade Herceg-Bosne, ki so na mostarskih ulicah ugrabili dve dekleti in ju posilili.

Je, prav toliko, kolikor je tudi Auschwitz zgolj »bizarni konstrukt« v brezumnih glavah zanikovalcev holokavsta.