Koalicijski kuplet

Vlado Miheljak

7. 2. 2020  |  Mladina 6  |  Dva leva

»Zarečenih koalicij se največ poje.«
— Parlamentarna modrost

»Ne znam si predstavljati, da bi šel v koalicijo z Janšo.«
 — Miro Cerar v pogovoru za Delo (22. 6. 2017)

»SMC se bo o sestavljanju nove vlade pogovarjal z vsemi, kajti samo tako lahko sprejmeš dobro in pravo odločitev za državo, je v oddaji Politično dejal zunanji minister in ustanovitelj SMC Miro Cerar.
– Kaj pravite na očitek, da z dogovarjanjem, da bi šli v Janševo vlado, kar ste zavrnili pred letom in pol, zgolj rešujete lastne poslanske mandate, saj bi morebitne volitve SMC kot stranko izbrisale?
To je neprimeren očitek, še posebej če leti na SMC. Poslance imajo vse stranke, vsaka, ki bi se odločila za koalicijo, takšno ali drugačno, bi torej reševala mandate po tej logiki. Vsem poslancem je zdaj verjetno težko, ker je nastala negotovost, to velja tudi za ministre in vse druge. Kot sem rekel, pogledati je treba, kaj je dobro za Slovenijo, kaj je državotvorno. –
Programsko se zdaj najdete? Pred letom in pol se niste …
Oprostite, to pa ni korektno. Takrat sploh nismo šli v pogajanja. Veste, da takrat Janša niti ni sprejel možnosti, da bi oblikoval vlado.«
— Miro Cerar v pogovoru s Tanjo Gobec v oddaji Politično (MMC TVS, 2. 2. 2020)

Anatemizirano domislico oziroma šalo iz trdega obdobja prejšnjega režima, ki jo pripisujejo Ježku, gotovo poznate. Vprašanje se je glasilo, katera je najdražja ptica v Jugoslaviji. In pravilni odgovor je bil Galeb. Pač aluzija na ladjo, s katero je Tito v razkošnem slogu prekrižaril svetovna morja, da bi obiskal svoje neuvrščene prijatelje. In v duhu časa bi se lahko vprašali, katero vozilo je najdražje v aktualnem voznem parku državnega zbora. In odgovor je petkolesnik SAB, ki zvočno spominja na švedskega proizvajalca letal, obrambnih sistemov in vozil. No, domislica je kajpak zaokrožila po razvpitem odločanju v državnem zboru, ko so nekateri, ki so v javni razpravi ves čas in do konca zagovarjali ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, potem glasovali drugače. V prvi vrsti kajpak SAB in DeSUS, a nič manj SMC, ki jo je pred nekaj dnevi Cerar označil kot socialnoliberalno stranko. Glasovanje je do konca razgalilo sprevrženost dela parlamentarne maneže. Tu ne gre očitati NSi in SDS, ki sta eksplicitno za privatizacijo zdravstvenih storitev in blagajn, ampak tistim, ki so ves čas za javno zdravstvo in enovit, transparenten ter solidarnostni sistem zdravstvenega zavarovanja. Samo dejstvo, da je predlog, ki je bil na mizi, nepoln, ne odpira nobenega manevrskega prostora za zavračanje predloga, ki je vendarle rešil najpomembnejše in razbil najtrši oreh – iztrganje blagajne komercialnim zavarovalnicam kot odvečnemu posredniku.

No, aluzija ne temelji na dejstvu, da so državni zbor legalno (uradno zabeleženo), čeprav nadvse sporno oblegali različni zavarovalniški lobisti in da so za povrh obstajali namigi o čisto konkretnem gotovinskem lovu na poslanske glave. Ne, gre za nekaj drugega. Največje breme so stranke, ki, ko pristanejo v kategoriji ogroženih vrst, nehajo racionalno in v skladu s svojimi proklamiranimi načeli odločati v parlamentarnih postopkih. In tako postanejo ujetnice lastnega preživetvenega nagona, ki ga zapakirajo v blagovno znamko skrbi za dobrobit Slovenije. Če odmislimo SNS, so takšne ogrožene vrste parlamentarne biodiverzitete predvsem SAB, DeSUS in SMC. DeSUS tudi pod Pivčevo ohranja, morda celo poglablja Erjavčevo koruptivno logiko parlamentarnega delovanja. Namreč, če je možna koalicija s strankami, ki so za demontažo socialne in solidarne države (SDS, NSi), potem »stranki upokojencev« ni mar za družbo in državo blaginje, ki temelji na medgeneracijski in medslojni solidarnosti in vzajemnosti, ampak se bori zgolj za partikularni, sebični obseg privilegijev, ki ga vežejo na vsakokratno pogajalsko težo in moč stranke v koalicijskih oziroma parlamentarnih razmerjih. Logika ni le sprevržena, ampak je tudi kratkovidna. DeSUS bi si morala prizadevati in se boriti za družbo, ki bo zagotavljala dostojanstvo in blaginjo upokojencev, tudi ko nima možnosti koalicijskega izsiljevanja in pogojevanja.

Sicer pa nasploh velja retorično vprašanje, ne samo za DeSUS, ampak tudi in zlasti za SMC z njenim moralistom Cerarjem, in sploh vse, ki bi se spogledovali s kar naenkrat sprejemljivo koalicijo s SDS.
 1. Ali so pripravljeni iti v koalicijo s stranko, ki se istoveti z dediščino in izročilom tiste zgodovinske opcije, ki je kolaborirala in sama generirala fašizem? Torej opcije, na pogorišču katere je vzklila ideja združene Evrope.
2. Ali so pripravljeni iti v koalicijo s stranko, katere aktualno delovanje in povezovanje poriva Slovenijo v združbo držav in politik, ki so naravnane proti evropski ideji odprtosti, solidarnosti, tolerantnosti; ki demontirajo vladavino prava; ki so proti človekovim pravicam; proti svobodi izražanja; proti medijski svobodi ...? Torej v združbo avtoritarnih režimov Orbánove Madžarske, Poljske Jarosława Kaczynskega, pa mokrih sanj Salvinija, Le Penove in podobnih. V koalicijo s stranko, ki bi Slovenijo ravno v času pred predsedovanjem EU potisnila na skrajni desni rob evropskega političnega spektra.
3. Ali so pripravljeni iti v koalicijo s stranko, ki v nasprotju z letom 2004 sploh ne prikriva svojih zlih, avtoritarnih vzgibov; s stranko, katere izpostavljeni član sporoča, da je treba FDV kot osrednjo družboslovno fakulteto »preprosto ukiniti in v Sloveniji bo veliko manj težav«? Je smiselno in moralno iti v koalicijo s stranko, ki bo zaradi svojega že napovedanega delovanja neizogibno pripeljala na ulice množice, kakršnim smo bili priča v času ljudskih vstaj?

Samo kokošim in perjadi kažejo drobtinice pot.