Mož za te čase
B. Pahor, priljubljen in škodljiv
Predsednik republike Pahor lahko nekoliko vpliva na izid politične krize. A ta vpliv je majhen, kot je zaradi ozkega kroga pristojnosti dokaj majhen njegov vpliv nasploh. Po drugi strani Pahor prav zaradi priškrnjenih kompetenc tudi v drugem mandatu ostaja najbolj priljubljen slovenski politik. Kar ni majhna stvar v deželi, kjer so politiki hitro pokvarljivo blago.
Tudi prejšnje državne predsednike je imelo ljudstvo kar rado. Izvoljeni so neposredno, za splošni položaj v državi pa neprimerno manj krivi ali zaslužni kot predsedniki vlad. Po svoje so glede priljubljenosti podobni našim komisarjem v Bruslju – visoko jih drži sama funkcija.
Pahor je seveda tudi specifičen predsednik. Izvoljen je bil z glasovi z vseh političnih vetrov, vse od takrat pa se zavestno trudi za tako pestrost podpore in se dobrika volivcem in strankam. To zahteva gibka stališča, ostro pogledovanje v dušo volivcev in interese med seboj sprtih strank. Temu lahko rečemo oportunizem in izmikanje jasnemu profilu, predsednik sam pa bi svojo držo označil kot nadstrankarsko. Temu je namenjeno rutinsko pridiganje o dialogu, politični kulturi, spravi med ljudmi zaradi polpreteklosti in spravi (sodelovanju) med desnico in levico. Načeloma ima prav in bi deloval verodostojno, če bi neusmiljeno seciral celoto in posamične poteze levice, sredine in desnice. A če njegovo pozivanje prevedemo v konkretnost strankarskega prizorišča, postane očitno, da vse, kar je v polpreteklosti in sedanjosti politično relevantno, relativizira in enači. To med drugim pomeni, da se strinja z našo skrajno desnico oziroma ostro nasprotuje politični izolaciji SDS. Zato v sedanjem političnem razpletanju ni nevtralen mediator. Od kod taka strpnost in uslužnost do Janše, nima smisla ugibati, gotovo pa si s tem pridobiva naklonjenost njegovih volivcev.
To je jedro njegove politične motivacije – nenehno zavestno in instinktivno iskanje všečnosti. Z igranjem različnih vlog išče odobravanje pri vseh slojih, profilih in političnih preferencah – po potrebi je tesar, mesar, zidar, mačo, a tudi državnik, vrhovni poveljnik vojske, diplomat. Hoče biti ljudski in intelektualen, partizanski in domobranski, lev in desen in sredinski, po novem tudi že zelen. Vendar obstaja med njegovim prvim in drugim mandatom zanimiva razlika: v drugem je tesarsko-zidarsko-gasilsko vlogo v glavnem opustil. Najbrž ne zato, ker bi postala prenaporna, ampak zato, ker mu ne more več koristiti, saj se mu izteka zadnji mandat. To še ne pomeni, da ne streže več samoljubju. Trump je najbolj škodljiv politik na svetu, a Pahor se trudi za srečanje z njim (in Melanijo), čeprav to ne bo državi v ničemer koristilo, ampak godilo izključno njegovi nečimrnosti. Skratka, predsednik je, nič novega, na rutinskem egotripu. To bi moralo volivce odvračati.
In vendar ostaja izjemno priljubljen. Eden izmed razlogov za to je povprečnost njegovih tekmecev za popularnost. Hkrati so vsi ti konkurenti ujeti v strankarsko politiko, to pa a priori omejuje število njihovih privržencev. Poleg tega ima naš vrvohodec lastne adute: premore nekaj osebnega šarma, je inteligenten, dober retorik, fizično markanten, čeprav počasi veni. V kake mračne, kriminalne igre neposredno ni bil vpleten, tudi ni bogat, kar pri dolgoživih politikih rado kaže na skorumpiranost.
Predvsem pa je igralec. A tu ima težavo, ki ji Nemci pravijo des Guten zu viel (preveč dobrega). Nihče ni iz enega kosa, toda Pahor je tako mnogokosoven, da je očitno narejen. Preveč zavzeto hkrati igra preveč različnih vlog, da bi bil pristen. Toda časi so populistični, igralski, selfijevski, zato mu tudi to bistveno ne škodi.
Res bi lahko imeli še slabšega predsednika. A zelo bi potrebovali boljšega. V osnovi je Pahor populist, hkrati pa značilen predstavnik sredinske politike. Ta se je že pred časom obarvala neoliberalno, nato še populistično, prav zdaj se pleska še zeleno. Biti današnja politična sredina, leva in desna, in to ne samo slovenska, tudi evropska, ni odlika, nekaj za kompliment, ampak predvsem izraz statusquojevstva. Ta sredina ima na ustih kar naprej strukturne reforme, vendar so to reforme, ki praviloma prinašajo še manj socialnosti, več privatiziranja javnih služb in premoženja, več neenakosti. Ker večina volivcev še vedno glasuje za to zafurano sredino, je nastal začarani krog, iz katerega se Evropa in Slovenija ne znata skopati. To seveda ne pomeni, da bi lahko zdravo pot iz slepe ulice utrli skrajni desničarji in njihovi približki.
Zanimivo bi bilo vedeti, za kaj se intimno ima Pahor: za državnika, realista, cinika, oportunista, srečkota … Karkoli je v svojih očeh, je scela škodljiv. Deloma konkretno: predelal je SD, bil slab premier, na visoke položaje predlaga tudi sporne ljudi, janšizem razglaša za sprejemljiv. Drugi del škodljivosti je njegov simbolni in psihološki vpliv na politično klimo v državi, na standarde državljanov in politikov, na formiranje političnih naraščajnikov – Pahor je priljubljen, posnemajmo ga. Vendar ne moreš biti burkač in resen politik v isti sapi. Resna figura na čelu države ne bi mogla napraviti čudežev, lahko pa bi pozitivno vplivala na lokalni utrip in manire.
Pahor se ne bo spremenil, ostal bo priljubljen in bo na koncu veličastno in patetično odkorakal z odra. Spoštovan in koristen pa ne bo. Ker je v osnovi značilen, razmeroma zgoden proizvod in sotvorec svojega časa, ki dopušča, da v politiki prevladujejo tisti, katerih ego je dovolj velik, da si pripisujejo zmožnost za vse, sposobni pa so za malo. Zato vsota pameti, moči in integritete slovenske politike kot celote teži k ničli.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.