Vse maske so padle
V tem trenutku so padle že vse maske, vsi obrazi so razkriti. Danes ni več mogoče razpravljati, kakšne politične in demokratične standarde kdo zagovarja – politične stranke so se v tem smislu že preštele. Stvari so jasne celo osnovnošolskim otrokom, ki skupaj s starši gledajo večerna poročila. Z demokratičnimi standardi SDS nimajo težav Zdravko Počivalšek, Matej Tonin in Aleksandra Pivec. To so predsedniki političnih strank, ki jim je vseeno, če ta stranka širi nestrpnost, če njen propagandni stroj poziva k linču drugače mislečih, če grozi novinarjem in politikom, ki se z njo ne strinjajo, vseeno jim je, če je ta stranka povezana z lobiji in je zaveznica madžarske vlade in stranke Fidesz. In to je vse. Ne gre za vprašanje, ali bo vlada odpirala ideološke teme. SDS ima ideologijo že ves čas razgrnjeno, tudi zdaj uporablja vse metode, zaradi katerih spada med skrajno desne stranke.
Trije tedni so bili torej dovolj, da je jasno, kdo ima kakšne politične standarde in kdo jih nima. Vse drugo govorjenje je odveč, tudi o nujnih reformah, o kriznih razmerah (to si drznejo govoriti v eni izmed evropskih držav z najvišjo rastjo in najnižjim javnim dolgom). Popolnoma jasno je, zakaj in zaradi koga se pogovarjajo in zakaj so pripravljeni vse to spregledati. V tem smislu kljub politični kalkulaciji počasi postaja nedostojno, da se katerakoli stranka, ki resno misli s svojimi mnenji o skrajno desni SDS, še naprej pogovarja o na primer predvolilnem sodelovanju s temi strankami. Pri tem mislimo na LMŠ Marjana Šarca – če LMŠ ne bo kmalu umaknila svoje ponudbe SMC, da gresta stranki skupaj na volitve, ji bo to začelo škodovati.
Ali bodo volitve ali pa bo Janez Janša dejansko sestavil vlado – in ko rečemo sestavil vlado, mislimo tudi na manever, ki ga ima verjetno pripravljenega, da bo morda v stiski celo res ponudil, naj bo predsednik vlade kdo drug – je torej danes odvisno zgolj od posameznih poslancev omenjenih političnih strank. Koliko jih bo izstopilo iz SMC, če se predsedniki omenjenih strank dogovorijo za koalicijo, je edino vprašanje, ki je še ostalo odprto in od katerega je odvisen potek nadaljnjih dogodkov. Čeprav danes mediji odločitve še vedno iščejo pri samih strankah, njihovih organih in predsednikih, je ta trenutek že mimo.
Položaj se je spremenil v ponedeljek, ko je zelo jasno negativno mnenje o sodelovanju s SDS v pismu nasledniku na položaju predsednika stranke Počivalšku napisal zunanji minister in prvi predsednik SMC Miro Cerar, in ko je iz istih razlogov odstopila podpredsednica SMC Ksenija Klampfer. S svojim dejanjem sta Cerar in Klampferjeva dala poslancem SMC moralno odvezo za nepodporo ravnanju novega predsednika v želji, da sodeluje v vladi Janeza Janše. Njuno sporočilo je zelo jasno in preprosto: rekla sta, da tudi v imenu preživetja politične stranke nista pripravljena odstopiti od demokratičnih standardov, ki jih zagovarjata in zaradi katerih sta šla v politiko. Z drugimi besedami: storila sta točno to, kar od politikov v takih trenutkih pričakujemo, a nas pretežno prav v tej točki najpogosteje razočarajo. Ker za to gre: politika ni neka kasta, ki se preživlja s prehajanjem med parlamentom in vlado, ampak so politika zelo jasna prepričanja, od katerih nisi pripravljen odstopiti. V Nemčiji je morala zaradi nedoslednosti glede sodelovanja s stranko AfD prejšnji teden odstopiti predsednica CDU Annegret Kramp-Karrenbauer, pa čeprav so ji vajeti stranke zgolj ušle iz rok. Ko se to zgodi, ko imajo politične zaveze tudi jasne posledice, je to dejansko zmaga demokracije. Ko politiki sporočijo kaj takega, kot sta Cerar in Klampferjeva, dejansko sporočajo, da so nacionalni interesi zanje nad njihovimi osebnimi. Predvsem pa sta s tem Cerar in Klampferjeva dala jasno vedeti članom in poslancem stranke, da je v položaju, v kakršnega jo je zapeljal Počivalšek s svojo makiavelistično držo, legitimno glasovati proti novi vladi in tudi izstopiti iz stranke. Prav različnost njunih dejanj – Cerar je zgolj napovedal, da ni pripravljen sodelovati v vladi s SDS in da ne podpira koalicije s SDS, podpredsednica stranke Klampferjeva pa je tudi izstopila iz nje – je bila sporočilo poslancem in drugim članom stranke, da sta obe možnosti legitimni, če sta to naredila njen častni predsednik in ustanovitelj ter njena podpredsednica.
Seveda je bilo to dejanje v Sloveniji, mladi demokraciji, kjer poslance in ministre pojmujemo kot nekakšne vojake političnih strank, sprejeto z začudenjem. A to je za mlado demokracijo pač le še ena učna ura in zato je treba ta odziv jemati dobrohotno. Da, demokracija je, da poslanec oziroma politik dela po vesti. In ko bo morda v prihodnjih dneh podobno odločitev sporočil še kakšen poslanec, bo to pač praznik demokracije.
Če bodo takrat iz SDS letele ognjene puščice, se velja spomniti, da je konec decembra iz SNS v SDS prestopila poslanka Lidija Ivanuša, SDS pa je ni zavrnila kot izdajalko osebnih političnih prepričanj, ampak jo je pričakala z odprtimi rokami.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.