Bella ciao

Heni Erceg

14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Hrvaška

Thomas Kemmerich je en sam dan vodil vlado nemške zvezne dežele Turingije. In kaj je storil ta član Liberalnodemokratske stranke, da je moral odstopiti s položaja predsednika in razpisati nove volitve? So mediji odkrili, da je večina njegovih sodelavcev skorumpirana, kot se že nekaj tednov dogaja hrvaškemu premieru, obdanemu s kopico lopovskih ministrov in članov stranke, čeprav on zaradi tega ni odstopil, ampak si obeta novo volilno zmago HDZ? Ne, nič takega ni bilo, saj bi v Nemčiji stranka, četudi bi bila precej manj skorumpirana od nesrečne lakomne hrvaške ekipe, gotovo občutila resne posledice, šlo je za nekaj s hrvaškega vidika popolnoma banalnega. Pred kratkim izvoljeni predsednik vlade Turingije je ponudil odstop »samo« zato, ker mu je pri vzponu na oblast odločilno pomagala Alternativa za Nemčijo, skrajno desna stranka, naklonjena nacizmu in revizionističnemu prikazovanju zgodovine. Čeprav se AfD niti od daleč ne more primerjati z našimi proustaškimi radikalci, niti se njeni člani ne bi drznili pozdravljati z nacističnim pozdravom »Sieg heil!«, je dovolj fašistično usmerjena, da je bil njen vstop v deželno vlado čez noč označen za nevarnega in nedopustnega v demokratični ureditvi.

Odzvali so se vsi. Več tisoč državljanov je odšlo na ulice nekaj večjih nemških mest, mediji so nabrusili zobe, politiki so se sprva še sprenevedali, kajti seveda, oblikovanje vlade je pomembnejše od … Potem pa je kanclerka Angela Merkel sporočila, da je »bil to za demokracijo slab dan« in da »je treba to, kar se je zgodilo, razveljaviti«. Tako je tudi bilo. AfD v parlamente nemških zveznih dežel sicer vstopa po volji volivcev, toda to je tudi skrajna točka, do katere seže demokratična strpnost. Dlje od tega ni mogoče iti in z AfD se na ravni izvršne oblasti ne sodeluje. Zato je dogajanje v Turingiji spodbudilo državljanski in politični odpor in zato je pred kratkim izvoljeni predsednik deželne vlade razpustil parlament in skesano sporočil, da »sodelovanja z Alternativo za Nemčijo ni bilo in ga ne bo«. Pri tem se ni našel nihče, ki bi navajal protiargumente, češ da je AfD parlamentarna stranka in da je treba spoštovati voljo državljanov, kajti v državi je še vedno živ spomin, kako je tudi Hitler prišel na oblast z demokratičnimi volitvami, potem pa zelo hitro odpravil demokracijo. Zato so nedavni dogodki v Turingiji v resnici zgolj obramba demokracije.

Kaj pa Hrvaška, kjer je nekoč davno nastala pesem Danke Deutschland v zahvalo za nemško priznanje nove neodvisne demokratične države? Ta Hrvaška danes iz perspektive ideološkega močvirja z ironijo gleda na nemška prizadevanja za preprečitev revizionizma in vpliva profašistične stranke, s katero ne želijo sodelovati niti tamkajšnje desno usmerjene demokratske stranke. Zato bodo raje še enkrat šle na volitve kot vladale ob pomoči desnih skrajnežev. Takšna obramba demokracije na Hrvaškem velja za nekaj nepopisno smešnega in popolnoma nerazumnega, nekaj, kar je tu nepredstavljivo. Kajti kdo na Hrvaškem bi si sploh lahko predstavljal, da bi se fini proevropski predsednik vlade in njegova stranka raje odpovedala oblasti, kot da bi na državni, mestni ali vaški ravni vstopila v koalicijo z najhujšimi proustaškimi izmečki, ksenofobnimi desničarji, celo s stranko obsojenega vojnega zločinca? To so vulgarna vprašanja in uradniki vladajoče desnice bi ob njih verjetno iskreno padali v nezavest, ne da bi sploh razumeli, kaj jih sprašujejo.

Kajti na Hrvaškem ima obramba demokracije obliko vzpostavljene družbene dogme, da so bili ustaši in nacistični sodelavci domoljubni junaki, partizani in antifašisti pa zločinci. Tu se za napad na demokracijo in svobodo govora razglaša vsak poskus prepovedi ustaškega divjanja in slavljenja vojnih zločincev ali vsaj kaznovanje zaradi njega, kako pač ne bi bilo sprejemljivo sklepanje koalicij s fašističnimi strankami? Tukaj zaradi pomanjkanja temeljne politične kulture ministra za zdravje odstavijo, ker ni bil prijavil neke lastnine, ne zato, ker je v Španiji obiskal grob vodje hrvaške ustaške države. Tukaj, drugače kot v vseh dostojnih državah, niti predsednica države niti predsednik vlade nista prišla na odprtje Evropske prestolnice kulture na Reko, predsednik vlade pa je dal s tem vedeti, da tudi on dobi kurjo polt ob pogledu na zastavo iz umetniške postavitve niza simbolov držav, v katerih so Rečani v preteklosti živeli. Seveda ne govorimo o zastavi fašistične Italije ali tretjega rajha, ampak o zastavi Jugoslavije. Premier države, ki, mimogrede, predseduje svetu EU, se je odpovedal udeležbi na praznovanju evropske kulture zaradi poskusa predvolilnega pihanja na dušo desničarskim barabam, ki so se spravile nad instalacijo rdeče zvezde na reškem nebotičniku, nad jugoslovansko zastavo, nad Reko, mesto, ki se odločno upira brezupnemu družbenemu ozračju ustaškega nazadnjaštva.

Prav Reka, evropska prestolnica kulture, je s svojo avantgardno Opero Industriale, punkerskim truščem kladiv, brusilk, kakršne uporabljajo varilci, in delavcev pokazala, da bi bilo lahko tudi drugače. Lahko bi se končno česa naučili iz tega, da so tisoči Rečanov zborovsko prepevali partizansko pesem Bella ciao, ob verzih katere so za svobodo in antifašizem umirali najboljši. Vendar ne, hrvaški premier si, pretresen zaradi frakcijskih nesoglasij, shizofreno prizadeva, da bi bil usmerjen desnosredinsko, podobno, kot je nemška CDU, hkrati pa sodeloval z domačo verzijo AfD. Zato se bo izogibal pesmi Bella ciao, ne pa tudi ustaškemu pozdravu »Za dom spremni«.