Pazite, šali se!

Vlado Miheljak

21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Dva leva

Meta Roglič: O čem bodo odločali organi stranke SDS v soboto?
Janez Janša: O vsem, kar bo potrebno.
Meta Roglič: Kaj imate na dnevnem redu?
Janez Janša: Uredniško politiko Dnevnika.
— Janez Janša je demonstriral staro politično modrost, da je šala najučinkovitejša grožnja (Dnevnik, 13. 2. 2020)

Vabimo jih, da po 75 letih pridejo iz gozdov in nehajo živeti v preteklosti in se obrnejo k prihodnosti.
— Janša v gozdovih ne prenaša konkurence (STA, 15. 2. 2020)

Vojak: Postaja K? ... Stotnikovo stanje je vse slabše. Kje je pomoč? Kako? ...
Razumem. Konec.
Vojak: Postaja K? Sporočam, da je gospod stotnik ponoči umrl. Kaj naj
naredim?... Kako? Ostanem naj na položaju! Razumem. Konec.
 — Dialogi iz filma Marka Naberšnika Gozdovi so še vedno zeleni

Ko se je Janša zapletel v dialog z Meto Roglič z Dnevnika, so nekateri rekli, poglejte, kako grozi, drugi so odmahnili, češ, dajte no, saj se je le šalil; ni mu vredno posvečati pozornosti; samo reklamo mu delate ... No, res je oboje. Janša se je brez dvoma šalil. A da se je šalil, še ne pomeni, da takšna šala nima posledic. Poznamo zgodovinske like, ki tudi niso veljali za duhovite, pa so se vedno šalili. O njihovih šalah in domislicah so v Sovjetski zvezi krožile »šale za umret«. Pač glede na posledice. Po eni taki je Stalin preverjal odločnost in predanost Lavrentija Berije, »svojega Himmlerja«, kot je leta 1945 na Jalti menda ljubkovalno imenoval gruzijskega rojaka in krutega šefa NKVD. Vprašal ga je: »Kaj si pripravljen storiti za partijo in zame?« Berija je odločno odvrnil: »Vse!« Pa mu Stalin reče: »Vse? Pa skoči skozi okno.« Berija se pri priči požene skozi okno, Stalin pa ob pogledu na razmazano telo pod kremeljsko palačo reče: »Rekel sem vam, tovariši, z Berijo ni šale.« Podobna, a še značilnejša je ekonomija druge šale. Stalin si v gledališču ogleda komedijo, v kateri je imel negativni lik brke, ki so spominjali na Stalinove. Zato po predstavi zaukaže: »Takoj ga ustrelite.« Direktor teatra se le nekako ojunači in zavzame za nesrečnega igralca, češ: »Saj si lahko te presnete brke obrije.« Stalin malo pomisli in reče: »Prav, naj mu bo. Lahko si jih prej obrije.« Šaljivec pač, ta Stalin.

A kakorkoli. Politik misli smrtno resno tudi, ko se šali, in še zlasti, če se šali. Da je hudič vzel šalo, se je pokazalo tudi v teh dneh, ko je Janša šaljivo in hudomušno poklical nasprotnike, naj po 75 letih že pridejo iz gozdov. Ko se je oglasila skupina iz akademskega okolja – pač 75 podpisnikov in podpisnic na 75 let gozdne podlage – pa se je do obisti razkrilo, kaj pomeni, kaj prinaša Janševa »razvojna koalicija«, h kateri so pozivali desni intelektualci, gospodarska in obrtniška asociacija pa škofje v pastirskem pismu ovčicam. In seveda vojska anonimnih sledilcev, ki nima nobenih zadržkov, nobenih zavor. Tako je že omenjena Dnevnikova novinarka dobila pismo z obilo gnojnice in sporočilom: »Zadnji čas je da v uredništvo pride nova vlada, in razžene to Petanovo golazen!« Očitno je bila Janševa šala pravilno in dobesedno razumljena. A ne le sleherniki in troli iz rezervnega sestava Janševe vojske, tudi gardisti iz prvih vrst demonstrirajo anatomijo Janševe »razvojne koalicije«. Igralec Roman Končar je bil ob omenjenem pismu kratek, a razvojno poveden: »Vi in ve ste solna kislina, ki zlovešče, celo kataklizmično najeda narodovo zdravo samobit!« Še dlje je šel Janšev zvesti poslanec Mahnič, ki se je lotil kar policije in generalne direktorice in ji, ker se je držala predpisov, zagrozil, »naj pomisli na svojo prihodnost«. Ko je generalna direktorica nekajkrat vprašala, ali ji s tem grozi, ji je pred več pričami odvrnil, da je on voljen, generalna direktorica policije pa imenovana od vlade. No, Mahnič je grožnjo ostro zanikal in pojasnil, da je direktorico zgolj opozoril, »naj pomisli na svojo prihodnost«. To pa je nekaj čisto drugega. Kajne?

Bo pa seveda zaplet pustil dolgoročne posledice, kajti eni se bodo obesili na hipotetični in vsaj za zdaj nedokazani sum o zlorabah policije v politične namene, da bi iskali alibi za pobeg v koalicijo z Janšo (Pivčeva in Počivalšek), drugi (SD in SAB) pa za predvolilno soočenje s Šarcem. Da je šlo predvsem za evidentno in dokazano zlorabo KNOVS, se ne zdi ta čas pomembno nikomur od naštetih. Toliko politične pameti pač ne premorejo.

No, meni osebno je najljubši esdeesovski pojav Jožef Jerovšek. Je poosebljen lik in karikatura Janševega vojaka hkrati. Med nedavnim soočenjem s Pavletom Gantarjem v Odmevih TVS (17. 2. 2020) se je lepo videlo, da ne gre le za razlike v mnenjih in pogledih, ampak za dva ločena svetova; dve civilizaciji, med katerima so nepremostljive razlike.

A ne glede na vse ešalone pešakov in gardistov se zdi, da je Janša obupno osamljen človek. Pač zgodba na ves svet jeznega vojščaka, ki je ostal sam na mrtvi straži, kot so desetletja po vojni ostali pozabljeni ostareli japonski vojaki na tihomorskih otokih. Čas je, da tudi on odloži puško in se vrne iz gozdov. Kdo se bo ojunačil in mu povedal, da je vojne konec?