Konec mitologije evropocentrizma

dr. Bogomir Kovač

21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Ekonomija

Organizatorji tradicionalne varnostne konference v Münchnu imajo smisel za humor. Lani so razpredali o težavah varnostnih sestavljank (puzzlov), letos so nosilno temo usmerili v brezzahodnost. Finančno-ekonomska kriza je tako končala v pričakovani politični krizi zahodnih vrednot. Evropa in njen »Zahod« preprosto ne verjameta več vase, v svoje liberalno poslanstvo socialno tržnega gospodarstva, konec je mitologije evropocentrizma. Varnostni problemi so zgolj fasada, v Bayerischer Hofu se vsako leto zberejo vsi, ki že desetletja ogrožajo svetovni mir. Več kot pol stoletja tu zahodne elite razpravljajo, kako učinkovito obvladovati svet. Letos so očitno že z nosilno temo priznali, da so bili pri tem neuspešni. Staro so razgradili, novega pa ni. Svet, ki ga ne obvladuje Zahod, pa je preprosto nepredstavljiv, nemogoč. Brezzahodnost se tako razkriva kot nekakšna apokaliptična brezizhodnost sveta.

Brezizhodnost brezzahodnosti ponuja dve možni razlagi. Svet je v krizi in potrebuje vrnitev k vrednotam, ki so jih Zahodna Evropa in ZDA triumfalno zakoličile v povojni mednarodni ureditvi in socialni tržni državi. To je bil odgovor na moralno katarzo, ki ga je Evropa doživela na ruševinah prve in druge svetovne vojne. Brezzahodnost je torej mit, dejansko svet potrebuje zahodne rešitve, če hoče rešiti samega sebe. Brezizhoden je torej svet brez Zahoda. Toda na drugi strani smo obtičali v globalni ekološki in družbeni krizi zaradi delovanja zahodnega modela, njegovih kapitalističnih institucij in krize političnega vodenja. EU kot naslednica evropske ideje se utaplja v lastnem ekonomskem močvirju, ZDA so politično naplavile grotesknega Trumpa. Zahod je svet zlasti z neoliberalnim kapitalizmom in slovitim »washingtonskim konsenzom« privedel do roba ekološke in socialne vzdržnosti. Svet zahodnih vrednot so razkrojili interesi ter prevlada moči zahodnih držav in korporacij. V civilizacijski brezizhodnosti je končal zahodni kapitalizem.

Toda dramatična zgodba o propadu Zahoda in krizi njenih elit ni nova. Pred stotimi leti jo je odmevno zakoličil Oswald Spengler, ko je govoril o dramatičnem propadu zahodnih vrednot in kulture, cikličnosti menjave osmih civilizacij, od babilonske do zahodnoevropske. Toda namesto faustovskega pogreba je Zahod po letu 1945 doživel zmagoviti institucionalni spoj liberalne demokracije in kapitalizma. Fukuyama je to leta 1992 razglasil za končno in najboljšo možno rešitev, njegov »zadnji človek« je dejansko zahodnjak (Konec zgodovine in zadnji človek, 1992). In se je seveda tudi on zmotil. Vizijo zahodnega reda so danes zamejili politični kapitalizem Kitajske, avtoritarnost Putinove Rusije, agresivnost Trumpove Amerike. Zahod se sesuva vase, od znotraj so ga razjedli »neliberalna demokracija« in protislovja »neoliberalnega kapitalizma«. Orbán je pred kratkim liberalce po svetu označil za komuniste z diplomami, avtoritarne in populistične rešitve proti pravnim in socialnim človekovim pravicam ponujajo po svetu Erdogani, Bolsonariji, Modiji … Robert Kagan, rasni politični konservativec, vidi »zahodni problem« v divergenci centra, med ZDA in Evropo. Američani so z Marsa in Evropejci so z Venere (2003).

Preprosto, ZDA so močne, EU pač ne, prve imajo orožje in moško politično voljo, Evropa pa je v geostrateški menopavzi. Oboroževanje in permanentne vojne so še vedno najboljše sredstvo globalnega miru, tako v hladnih vojnah velikih sil kot v vročekrvnih lokalnih spopadih. To je zahodna, predvsem ameriška varnostna formula. Zahod si desetletja kupuje mir na račun drugih. Nič se ni spremenilo od tedaj. Na obronkih Busheve iraške vojne, matere zahodnih vojaških zablod po letu 2001, smo imeli unilateralno ameriško akcijo, v Nemčiji pacifističnega Schröderja, v Parizu antiameriškega Chiraca, pa Londonu zmuzljivega Blaira, ki je iz EU sestopil k ZDA. Danes so Trump, Steinmeier, Macron in Johnson na istem odru s podobnimi vlogami. Nič se ni spremenilo, čeprav je vse drugače.

Dolgoročni politično-ekonomski cikli so zadnjih petsto let prepleteni z vojnimi. Tudi tokrat vidimo stopnjevanje konfliktov, rast oboroževanja in nesposobnosti političnega dialoga pri ekonomskem spreminjanju sveta. Münchensko varnostno poročilo (MSR 2020) izraža skrb glede naraščajoče moči nezahodnih držav, zlasti Kitajske in tudi Rusije. Lanski stroški za oboroževanje in vojne, blasfemično jih imenujemo obrambni stroški, so v povprečju zrasli za štiri odstotke, največ v zadnjih desetih letih. ZDA in Kitajska so glede dinamike vojaških izdatkov izenačene in pri vrhu (6,6 odstotka), čeprav Američani za vojsko porabijo skoraj štirikrat več (685 milijard USD). ZDA se na Zahodu umikajo, ker vedo, da jih čaka pravi spopad na Pacifiku. Več orožja velesil pomeni, da diši po medsebojni vojni, hladni ali vroči.

Če se vsi oborožujejo, naj bi to storila tudi EU, če nočemo biti poraženci v tekmi z ZDA in Kitajsko, kot meni komisar Joseph Borrell. Pot do geostrateške vloge EU pa je tlakovana z oboroževanjem, evropsko vojsko. Varnostna politika EU dejansko postaja pomembnejša od politično-ekonomske. Toda EU je bila ustanovljena zaradi miru, pacifikacija Nemčije je bila skupen projekt ZDA, VB in Francije. Danes vidijo v Bruslju rešitev v vojaški osamosvojitvi, v reformiranem Natu, čeprav sta njena konkurenčna geostrateška prednost mir in diplomacija, ne pa skupna vojska ter globalni vojaški spopadi. EU ne pesti toliko vprašanje vojaške moči kot politične volje do prave alternative.

Lahko EU reši Zahod, če ji uspe preprečiti grozeči spopad med ZDA in Kitajsko, če začne večni travmatični evroazijski dialog z Rusijo? Morda, bitka za politično prevlado velesil bo bolj tehnološka kot politična, bolj ekonomska kot vojaška, bolj ekološka kot socialna. Brezizhodnost zahodnega sveta tiči v premagovanju te krize identitete.