Virusi zahtevajo boljši svet
Globalna družba ni pripravljena na mikrobe in njihove endemije. Nikjer ni razpad družbenega tkiva nazornejši kot pri pandemijah.
Kitajski koronavirus (Covid-19) je v zadnjem mesecu usodno zaznamoval globalno podobo sveta. Mikrobi so ponovno dokazali izjemno ranljivost sodobne civilizacije in hkrati vse težave pri skupnem ukrepanju. Virusi so med nami milijone let, okužbe so dejstvo, preprečimo lahko zgolj nenadzorovano širjenje bolezni. Zato pandemije niso zgolj zdravstvena, temveč politično-ekonomska grožnja. Covid-19 pomeni izjemno razvojno tveganje za Kitajsko in tudi za svet: s strahom se okužimo hitreje kot z virusi, nezaupanje in negotovost pa sta najpogostejša sopotnika politično-ekonomskih kriz. Scenariji razvoja pandemije so odprti, vse je odvisno od skupnega delovanja in ukrepanja. Covid-19 lahko ogrozi svetovno ekonomijo, lahko pa jo pomaga preurediti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Kitajski koronavirus (Covid-19) je v zadnjem mesecu usodno zaznamoval globalno podobo sveta. Mikrobi so ponovno dokazali izjemno ranljivost sodobne civilizacije in hkrati vse težave pri skupnem ukrepanju. Virusi so med nami milijone let, okužbe so dejstvo, preprečimo lahko zgolj nenadzorovano širjenje bolezni. Zato pandemije niso zgolj zdravstvena, temveč politično-ekonomska grožnja. Covid-19 pomeni izjemno razvojno tveganje za Kitajsko in tudi za svet: s strahom se okužimo hitreje kot z virusi, nezaupanje in negotovost pa sta najpogostejša sopotnika politično-ekonomskih kriz. Scenariji razvoja pandemije so odprti, vse je odvisno od skupnega delovanja in ukrepanja. Covid-19 lahko ogrozi svetovno ekonomijo, lahko pa jo pomaga preurediti.
Virusne pandemije so že stoletja najnevarnejši civilizacijski sovražnik. Covid19 tu ni nobena posebnost. Po doslej zbranih podatkih ni najnevarnejši mikrob, način in hitrost širjenja sta zmerna, tudi smrtnost je za zdaj povprečna. Toda število okuženih narašča, virus je izbruhnil sredi velemesta z desetimi milijoni ljudi, v industrijsko razviti provinci z zaledjem stotih milijonov ljudi, v drugi najštevilnejši državi sveta, na najbolj poseljeni celini. Virus lahko nenadzorovano razmeroma hitro zajame štirideset držav s 60 odstotki svetovnega prebivalstva, kjer javni zdravstveni sistemi in zaščita niso dobri. Nevarnost pandemij pa je poleg mikrobioloških posebnosti sorazmerna s številom prebivalstva in sposobnostjo ukrepanja. Globalizacija jo pospešuje, lokalizacija z domala srednjeveško karanteno jo zamejuje.
Globalizacija virusnih obolenj je torej ključna. Izbruh bolezni je vedno lokalen, širjenje pa globalno, zato nalezljive bolezni hitro dobijo naravo mrežnih učinkov. To velja tako za njihovo lastno epidemiološko sliko kot tudi za institucionalne strukture, kot so zdravstveni sistemi, meddržavna zdravstvena koordinacija in globalna ureditev. Če dobi epidemija nalezljive bolezni globalne, pandemične lastnosti in jo zaradi napačnih pristopov spremenimo v endemijo, postanejo mikrobi naša »trajna« dobrina. Tako je gripa vsako leto in povsod del naše biološke krajine, podobno se je zasidral bolj moderen virus HIV. Španska gripa je v letih 1918-1919 pokosila več ljudi kot obe svetovni vojni skupaj, črne koze so sredi 14. stoletja domala prepolovile evropsko prebivalstvo. Očitno nam mikrobi omogočajo razumevanje samih sebe in družbe, v kateri živimo.
Troje spoznanj boja proti nalezljivim boleznim je ključnih. Prvo zadeva kakovost zdravstvenega sistema in tu ni dilem. Samo dobri javni zdravstveni sistemi so učinkovito orožje proti epidemijam, njihovo upravljanje je enako pomembno kot zdravstveni spopad z mikrobi. Drugič, pandemija zahteva mednarodno koordinacijo, skupen nastop, medsebojno zaupanje in solidarnost. To so politične vrednote, ki zahtevajo drugačno svetovno ureditev, brez česar so pobude WHO vsakič znova brez prave moči. In tretjič, boj proti nalezljivim boleznim zahteva ekonomsko prerazdelitev sredstev, stroški pandemij so vedno večji od investicij v preventivo. Če vse troje povežemo, vidimo, da mikrobi povedo vse, kar bi morali vedeti in storiti. Ne bodo nas pokončale velike vojne, podnebne spremembe in vsi drugi slabi učinki antropocena. Ogrozili nas bodo virusi in drugi mikrobi, če ne bomo prav in pravočasno ukrepali.
Pandemije so kot vojne, spremljajo jih smrti in izgredi, represije in nezaupanje. Nihče ni imun pred napakami, niti bogate ZDA niti revne države Zahodne Afrike, politična koordinacija vedno znova odpove celo na Kitajskem, ekonomska pomoč pride v Afriko ali Azijo vedno prepozno, investicije v zdravstvu pa so povsod premajhne. Nalezljive bolezni niso zgolj zdravstveni, temveč tudi političnoekonomski problem, ukrepi zahtevajo mednarodno politično zaupanje in ekonomsko solidarnost. Ko je leta 2002 izbruhnil sars, je imela Kitajska 1700 milijard dolarjev velik BDP in nekaj odstotkov svetovne trgovine. Danes je kitajski BDP prek 14.000 milijard USD, predstavlja 13 odstotkov svetovne trgovine in prispeva tretjino dinamike svetovne gospodarske rasti, več kot ZDA, EU in Japonska skupaj. Vsak dan odide na delo več kot 750 milijonov Kitajcev, država je vpeta v vse osrednje poslovne verige sveta. Neposredne škode epidemije sarsa so znašale 40 milijard, povprečni globalni stroški velikih pandemij pa znašajo 350 milijard USD. Igra številk pove vse. Če pandemija zlomi Kitajsko in prepolovi njeno rast, poklekne svet, padec svetovne rasti za pol odstotka leta 2020 pomeni izgubo 4000 milijard dolarjev, BDP Nemčije. Nove globalne krize v tem primeru ne morejo preprečiti niti ameriške volitve.
Toda celo brez dramatičnih scenarijev bo dovolj hudo. Kitajska prehaja v zrelo obdobje razvoja, izgublja dinamiko rasti, težijo jo makroekonomska in razvojna neravnovesja, njene svilne nitke poti na globalni Olimp so ogrožene. Kitajsko lahko pretresejo tudi politični nemiri, položaj Xi Jinpinga in komunistične partije bo ogrožen bolj kot doslej. Neverjetno, mogočni kitajski politični kapitalizem ogroža sistemski virus, sars je Kitajsko pognal kvišku, covid19 jo lahko pokoplje. Kitajski odziv je bil pozen, toda radikalen tako glede zdravstvenih kot tudi političnih ukrepov. Ekonomsko se je prva odzvala centralna banka in bančni sistem z likvidnostnim premoščanjem krize, sledili bodo fiskalni in razvojni ukrepi države. Infekcijsko bolnišnico za 1000 ljudi so postavili v desetih dneh, sanitarnih razmer na tržnicah kot leglu epidemij očitno niso rešili v desetih letih. Sindrom skupne ladje je najprej kitajski problem.
Globalna družba ni pripravljena na mikrobe in njihove endemije. Nikjer ni razpad družbenega tkiva nazornejši kot pri pandemijah. Nikoli ni pripravljenost na sodelovanje bolj potrebna kot tukaj. Virusi zahtevajo boljši svet ali pa nas ne bo več.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.