Freikorps

Vlado Miheljak

13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Dva leva

»Če se v nekih vardah združuje več sto pripadnikov in so ti pripravljeni patruljirati po južni slovenski meji, potem ne vidim razloga, zakaj teh posameznikov, ob primerni usposobljenosti, ob varnostnem preverjanju, ne bi vključili v uradne strukture Slovenske vojske.«
— Kandidat za ministra za obrambo vidi možnost kadrovskega popolnjevanja Slovenske vojske s pripadniki desničarskih, paramilitarističnih formacij (DZ, odbor za obrambo, 10. 3. 2020).

»Upal sem, da bo Slovenija dovolj civilizirana, da bo zmogla zavrniti naraščajoče grozote. Ne morem se upreti občutkom, ki sem jih imel v tridesetih letih prejšnjega stoletja.«
— Resignirani odziv 92-letnega Noama Chomskega na članek Slowenien wir orbánisiert na spletni strani revije Der Spiegel (7. 3. 2020) ob Janševem ponovnem prevzemu oblasti

Pred predčasnimi volitvami 2014 sem pisal o samodestruktivnem »nagonu« levice. Karkoli že pojem pokriva. Bolj kot usmerjanje v probleme jih zanima boj za dominacijo in monopol nad interpretacijo, kaj je levica, kaj in kdo je prava levica ... kaj so razlogi, kaj so posledice družbenih stanj in kdo so pravi sovražniki. Pač spominja na dvajseta in trideseta leta v Nemčiji, ko so »pravi levičarji« (gardisti zveze Rdeča fronta pri KPD) glasno paradirali po berlinskih ulicah, zanosno vihrali z rdečimi zastavami ter Friedrichu Ebertu in socialdemokratom skandirali: Wer hat uns verraten? Die Sozialdemokraten! Wer macht uns frei? Die Kommunistische Partei! (Kdo nas je izdal? Socialdemokrati! Kdo nas osvobaja? Komunistična partija!) Zakaj tako gromko? Ker ni pristajal na »boljševiško« revolucijo, na neposredni razredni boj in idejo diktature proletariata. No, zgodovinske izkušnje niso pritrdile zagovornikom totalne revolucije. A ne le politični aktivizem, tudi teorijo so zajele dileme, kako, s čim in s kom se soočati, ko sta država in družba pred zgodovinsko preizkušnjo. Nekaj zmede je proizvedel sam Max Horkheimer, ki je v besedilu Juden in Europa, objavljenim v »hišni« reviji frankfurtske šole Zeitschrift für Sozialforschung leta 1939, zapisal znano krilatico: »Kdor noče govoriti o kapitalizmu, naj molči o fašizmu.« Pač, zgoščeno, »fašizem je resnica moderne družbe«. Ne le, da so v njegovem času mnogi to razumeli, da se ni treba soočati in spopadati s posledicami, ampak zgolj z vzroki. Tudi trideset let kasneje so bili, ne samo tisti, ki so posegli po terorističnih akcijah proti osebam in institucijam, ki so simbolizirali kapitalistično družbo, tudi politični aktivisti študentskega gibanja oz. »sikstiejterstva«, prepričani, da je njihov realni sovražnik v vzrokih, ne posledicah. A paradoks! Ko je nastopil čas posledic, je celotna frankfurtska šola emigrirali v osrčje vzroka – v ZDA. Sam Horkheimer prav v geometrično središče, na Manhattan (na Columbio). A ko je nastopil čas velike preizkušnje, mu je bilo samoumevno, da je treba posledice ubiti, ne glede na to, kaj in kdo jih je zaplodil. In do svojih teoretskih dedičev v študentskem gibanju sta oba z Adornom (dokler slednjega ni, dobesedno, zadela kap) zavzemala kritična stališča.

S posledicami se je treba spopasti, tudi ko se z vzrokom nismo pripravljeni ali sposobni soočiti. Če tega nismo pripravljeni storiti, se zapletemo. Denimo, lahko je reči, da je Trump fenomen vstaje malega človeka proti establišmentu, a rezultati, ki nastanejo, so skrajni populizem, vulgarnost, grobost, ekskluzivizem, protekcionizem ... Naj si je bila Hillary Clinton še tako obupna, bi bila Amerika danes boljša, če ne bi imela Trumpa. Tudi če bo Biden neprimerno slabša izbira za Ameriko (in svet), kot bi bil Sanders, je vseeno neprimerno boljša, kot če ostane Trump.

Kapitalizem je žilav. Prav zato, ker ima svetle trenutke, ki ljudi deradikalizirajo. Ne le New Deal ali nemški »Wirtschaftswunder«, ki sta v nekem trenutku omogočila ekonomsko blaginjo, ampak še bolj »skandinavski« socialdemokratski model države, ki je blaginjo nadgradil z varnostjo in političnimi svoboščinami, kakršnih doslej ni realizirala nobena druga praksa.

Če zanemarjamo ali celo ne dopuščamo možnosti soočanja s problemi, ne da bi se neizogibno soočili z vzroki, se zapletemo. Poglejmo, kaj pomeni fenomen Soros. George Soros je filantrop, tudi družbeni aktivist, ki izhaja iz (za mnoge spornega) liberalnega koncepta odprte družbe, a je hkrati klasični borzni špekulant. A če s svojimi »sporno pridobljenimi denarji« ne bi robinhudovsko financiral in spodbujal civilne družbe vzhodne in jugovzhodne Evrope, bi bilo stanje demokracije v velikem delu Evrope veliko slabše, kot je. Prav zato izražajo lokalni avtoritarci in njihovi mediji takšno averzijo do mecena odprte družbe.

Nobenega zagotovila, tudi verjetnosti ni, da se bosta družba in država radikalno spremenili na boljše. Lahko pa se in očitno se spreminjata na slabše. A to ni več mali »gemütlicher faschismus«, kot poje Rolf Biermann, ampak nič kaj domačna prikazen. Spomnimo se Madžarske, Poljske. Matej Tonin predlaga, da bi bilo primerno moštvo Slovenske vojske popolniti s prostovoljci iz paramilitaristične, fašistoidne formacije varda. Če bi bil Tonin član sestrske CDU, bi že bil bivši predsednik in član stranke. A ker je predsednik NSi, je postal obrambni minister.

O. K. Še nedavno je bila varda karikatura. A tudi različni pojavi nemških Freikorps so bili na začetku združbe kriplov, luzerjev, pijančkov, posebnežev, lunatikov, uličnih rogoviležev. Kar čez noč pa so se vloge zamenjale. Javnost je postala karikatura, oni pa srhljiva realnost.