
13. 3. 2020 | Mladina 11 | Hrvaška
Vladavina brezčutnosti
Podpredsednik parlamenta je v nekaj letih 34-krat tožil novinarje in iztržil kar 245 tisoč kun. Znesek, o kakršnem v tej nesrečni državi lahko samo sanja duševno strta ženska, mati dveh otrok, ki so jo odvlekli od doma, zverinsko mučili in posiljevali. Polna dva meseca.
»Gospa, vaših duševnih bolečin ni mogoče ovrednotiti s sto tisoč kunami, kolikor ste zahtevali, ampak le s polovico tega zneska,« je kamnito obličje pravice v Zagrebu izračunalo denarno odškodnino za vse trpljenje žrtve iz taborišča Kerestinec, priložnostno poimenovanega Prenočišče za vojne ujetnike, v katero je prispela neke noči leta 1992. Hrvaški vojaki so jo skupaj s soprogom privedli na zaslišanje, ker se je malo pred tem vrnila iz Bosne, kjer je bila na obisku pri hčeri in materi, to pa se je zdelo organom oblasti sumljivo. Soproga so hitro izpustili, ker je bil tudi sam hrvaški vojak, njo pa so premestili v Kerestinec pri Zagrebu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

13. 3. 2020 | Mladina 11 | Hrvaška
»Gospa, vaših duševnih bolečin ni mogoče ovrednotiti s sto tisoč kunami, kolikor ste zahtevali, ampak le s polovico tega zneska,« je kamnito obličje pravice v Zagrebu izračunalo denarno odškodnino za vse trpljenje žrtve iz taborišča Kerestinec, priložnostno poimenovanega Prenočišče za vojne ujetnike, v katero je prispela neke noči leta 1992. Hrvaški vojaki so jo skupaj s soprogom privedli na zaslišanje, ker se je malo pred tem vrnila iz Bosne, kjer je bila na obisku pri hčeri in materi, to pa se je zdelo organom oblasti sumljivo. Soproga so hitro izpustili, ker je bil tudi sam hrvaški vojak, njo pa so premestili v Kerestinec pri Zagrebu.
Približno ob istem času si je neka druga ženska v Splitu obuvala usnjene škornje, ker se je spet odpravljala v taborišče za srbske civiliste in podobne »elemente«, ustanovljeno sredi Splita, v vojaškem objektu Lora. Tam je gospa, soproga poveljnika taborišča, poniževala in s škornji obdelovala sumljive meščane srbske narodnosti. Leta pozneje je bil njen soprog obsojen – sicer v odsotnosti, ker je na begu – na burkaških in nikoli končanih sodnih procesih, imenovanih Lora 1, 2, 3 … Gospa pa je bila osumljena na podlagi več kot 20 pisnih pričevanj žrtev iz Lore.
Prvo žensko so torej odpeljali v taborišče Kerestinec, kjer so jo takoj po prihodu neusmiljeno pretepli, potem pa namestili v sobo s še desetimi ženskami. Postelj ni bilo, spati so morale na golih tleh, potrebo pa opravljati v vedro v kotu sobe. Eh, ko bi to le bilo edino ponižanje. Pa ni bilo. Medtem ko se je približno sočasno tista druga gospa v usnjenih škornjih vsak dan izpopolnjevala v hrvaštvu tako, da je trpinčila »četnike«, zaprte v Lori, so njeni »junaki« v Kerestincu branili Hrvaško s strahotnim, nečloveškim izživljanjem nad žensko, ki je svojo mučno zgodbo – po skoraj 30 letih in po tem, ko so bili zločinci, ki so jo dobili v pest, obsojeni, seveda na smešno nizke zaporne kazni – povedala na sodišču.
»Vsak večer so me vojaki odpeljali v drug prostor, me posadili na stol, priklopili na elektriko in me stresali z elektrošoki. Pretepali so me in klofutali, še vedno imam po telesu brazgotine. Vsi so nosili uniforme hrvaške vojske … Prišli so pome, me odpeljali na hodnik in mi na glavo nataknili vrečo. Ves čas so me žalili, govorili so mi, da mi jebejo četniško mater, da sem najboljša za seks. In ves čas so me posiljevali. Po dva ali trije na večer.« To je trajalo dva meseca. »Včasih so mi v usta potisnili pištolo ali mi na vrat nastavili nož. Vsak večer so prihajali pome … Ves čas sem bruhala. Nisem mogla spati, še danes ne morem.«
V tem času se je soproga poveljnika Lore v usnjenih škornjih po pričevanju žrtev dobro razpoložena znašala nad ujetniki in jim jebala četniško mater. Posiljeno, ponižano in duševno strto žensko iz Kerestinca so pozneje prepeljali v Bosno, od koder se ni mogla vrniti, ker ni imela dokumentov. V »domovino« Hrvaško se je vrnila šele po nekaj letih, medtem pa so se v njen dom že vselili neki drugi, »zaslužni« ljudje, tako da sta jo najprej čakala večletna bitka za vrnitev hiše in iskanje posmrtnih ostankov moža, ki je padel, braneč državo, v kateri je njegova žena te dni še enkrat doživela posilstvo. Tokrat na sodišču, kjer so ji prisodili odškodnino borih 50 tisoč kun za 60 dni posiljevanja in poniževanja, zaradi katerega bo duševne posledice čutila vse življenje.
Tista druga ženska, katere škornji in udarci so pustili sledove na telesu številnih civilistov v splitski Lori, je medtem postala znana književnica. Z eno samo morbidno knjigo si je v hrvaški kulturni kloaki prislužila številne nagrade. Oprostili so jo vseh obtožb, ker niti en sodnik na niti enem sodišču ni upošteval izčrpnih poročil številnih prič, njenih žrtev. Še več, je hrvaška heroina in toži vsakega novinarja, ki ji pripiše, da je bila leta 1992 kadarkoli na območju taborišča Lora. Vsako tožbo tudi dobi in sodniki ji dosojajo le pe vsote za »duševne bolečine«, ki naj bi jih bila pretrpela. Čeprav ji na teh procesih ni nikoli treba predložiti psihiatričnega izvedenskega mnenja, drugače kot posiljeni, mučeni in poniževani ženski iz Kerestinca, katere medicinska dokumentacija sodišča ni prepričala, da je njeno trpljenje vredno več od bednih 50 tisoč kun. Toliko, kolikor je proustaška »književnica« iz Lore pospravila v žep z enim samim od desetih sodnih procesov proti novinarjem, ki so brskali po njeni medvojni preteklosti.
Tako je v praksi zaživela brezčutna razlika med žensko, ki so jo surovo posiljevali hrvaški vojaki, in užaljeno »književnico«, ki se je zgolj pridružila izvajanju državne strategije trpinčenja državljanov srbske narodnosti. Tako imenovano »nepremoženjsko škodo, povzročeno v obliki kršitve osebnostnih pravic«, kakor se cinično imenuje strahotno večtedensko trpinčenje zapornice iz Kerestinca, je morala ta dokazovati s psihiatričnim izvedenskim mnenjem, drugi dami pa sodniki vedno verjamejo na besedo. Da zaradi člankov o njeni vlogi mučiteljice v Lori ona, »književnica«, ponoči ne spi in mora prenašati sumničave poglede sosedov. Zato ji, na solzne oči, dosojajo bajne zneske.
Mimogrede rečeno, vsak ničvrednež v tej državi si s tožbo zoper novinarje lahko zagotovi lepe denarce. Tako je podpredsednik parlamenta, znani desničar, v nekaj letih 34-krat tožil novinarje in iztržil kar 245 tisoč kun. Za duševne bolečine, in to brez medicinskih dokazov. Znesek, o kakršnem v tej nesrečni državi lahko samo sanja duševno strta ženska, mati dveh otrok, ki so jo odvlekli od doma, zverinsko mučili in posiljevali. Polna dva meseca. Vse to v imenu prav te države.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.