Na tirih brez voznega reda

Bernard Nežmah

20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Pamflet

Srbski predsednik Aleksandar Vučić je kot najboljše sredstvo proti koronavirusu svetoval pitje močne rakije, zdaj pa ima v državi pandemijo in je razglasil policijsko uro. Francoski predsednik Emmanuel Macron je nonšalantno izpeljal prvi krog lokalnih volitev, dan kasneje pa razglasil karanteno. Slovenski premier Marjan Šarec je finalni mesec svoje vladavine zaznamoval s pozivanjem proti paniki, a ni opazil, da v sosednji Italiji ljudje že v stotinah umirajo zaradi epidemije, in državi ni priskrbel občutnih zalog mask in drugih sredstev, če pride do najhujšega.

Lahko bi se smejali ali preklinjali, toda eno ali drugo je brezpredmetno – realnost je tako trda, da je iskanje krivcev prav nič ne spremeni. Postalo pa je jasno, da je družbena vrednota kompetentna vlada. Zadošča pogled na zdravstvenega ministra: Tomaž Gantar, ki je dolgoletni zdravnik, bivši minister in župan, izraža pogled eksperta, ki ve, kaj se dogaja, njegov predhodnik Aleš Šabeder, ki je bil direktor Semenarne, za krajši čas direktor Kliničnega centra, ni dobro vedel, kaj naj stori, je pa vsaj začutil, da mora nekaj sprožiti. Zdaj je bivši premier končal v parlamentu kot numerični vodja opozicije, prvič sploh bo nastopal in ravnal kot poslanec. Če se bo izkazal s snovanjem programa, alternativnega vladnemu, bo morda kdaj spet predsednik vlade. Pustimo ob strani utopičnost, pomembna je struktura: kompetenco za dobro vodenje države lahko pridobi le ta, ki se je vzpostavil skozi večletno obdobje transparentne politične tekme.

A kaj je ključna razlika med premierom Janezom Janšo in njegovim predhodnikom? – Prvi je preprosto prisluhnil zdravnikom, epidemiologom, infektologom in mikrobiologom, jim dal besedo ter jih pripustil k odločanju o vladnih ukrepih. Kdo, če ne oni, najbolje pozna potek in dimenzije širjenja bolezni in zmogljivost zdravstva. Umetnost vladanja sploh v izrednih razmerah je sposobnost vključevanja ekspertov v javne zadeve. Pa tudi političnih nasprotnikov. Zakaj bi znanja in vednosti drugih ne vključili v skupni projekt? Janša, ki je po medijih predstavljen večinoma kot zamerljivec, ki promovira le svoje strankarske privržence, je za tiskovnega predstavnika kriznega štaba postavil Jelka Kacina. Politika, ki je bil nekoč tudi predsednik antagonistične LDS, in persono, s katero je dobri dve desetletji bíl ostre politične boje. Toda isti Kacin se je v zgodovino vpisal kot odlični glasnogovornik vlade v času osamosvojitvene vojne. Skratka, figura, ki lahko prinese visoko kredibilnost in ima pomirjajoč vpliv na državljane. Saj ni znan kot služabnik, ampak kot mož, ki je tudi po nastopu nove funkcije dal vedeti, da se z elementi vladne politike lahko tudi ne strinja, na primer z distanciranjem od vladnega tvita, ki je v prvih dneh sejal idejne konflikte.

Ta primer se seveda lahko uporabi le kot fabrikacija imidža, vendar tudi seja Sveta za nacionalno varnost, na katero je premier povabil predsednike vseh opozicijskih strank, nakazuje obliko sodelovanja med političnimi konkurenti. Pripustiti nasprotnike k snovanju urgentnih vladnih potez je lahko temelj, kajpak takrat, ko predloge drugih upoštevaš ali pa navedeš podkrepljene razloge, zakaj nekaterih ne boš sprejel. Temu se reče – sprejemanje odločitev na podlagi javne polemike, kjer ne gre za princip potrjevanja zakonov z glasovalnim strojem zato, ker so naši, ampak ker je njihova vsebina smiselno artikulirana v korist stvari same.

No, to so le prvi zastavki, kaj se bo izcimilo, bo pokazal čas. Zato so tudi v trenutkih nacionalne enotnosti dragoceni skeptiki in magari radikalni pogledi, ki v novi vladi vidijo repliko weimarske epizode, ki pelje v diktaturo. A tudi ti dobivajo težo, kadar jih stvarnost potrjuje, in jo izgubljajo, če delujejo bolj kot ideološka diabolizacija oblasti. V Izraelu denimo, ki se je v spopadu z arabskimi sosedami boril za preživetje, je živel Uri Avneri, mirovnik, poslanec in publicist. Ta je v petdesetih letih vodil tednik HaOlam HaZeh, ki je razburil državo, ko je objavil članek, kako je paravojaška organizacija Hagana pred ustanovitvijo Izraela potopila ladjo z nezakonitimi pribežniki v hajfskem pristanišču. Tik pred objavo ga je poklical državni sekretar v ministrstvu za obrambo Šimon Perez, kasnejši nobelovec in predsednik države, in ga poskušal prepričati, da zgodbe ne objavi v korist Izraela. A Avneriju je bila resnica prva in je članek objavil, oblast pa je to požrla, ne da bi ga označila za izdajalca ali državnega sovražnika.

No, v modernem svetu prvi sovražnik ni kakšna Isis ali mogočna jedrska sila, kot je Kitajska, temveč nevidni virus, ki širi bolezen, za katero infektologi ne vedo, kako se bo razvijala. To, kar je očitno, je, da ne bo terjala le človeških življenj, temveč bo dramatično spremenila slog in standarde življenja. Hoteli, ki jih v podobi nebotičnikov gradijo po mestih, utegnejo postati palače duhov. Ohromitev industrije in globalnega prevoza blaga, ki je trčil ob zaprte meje, opozarja na modrost, ki sta jo v zadnjem desetletju širila zlasti okoljevarstvenik Anton Komat in profesor agronomije Aleš Kuhar. Se pravi strateška potreba po veliki samozadostnosti v pridelovanju hrane. Leta so njune besede padale v prazno in imele status kurioznega pogleda, zdaj pa …

No, v času, ko so športne rubrike zaradi ustavitve vseh množičnih tekmovanj izgubile ves smisel in jih mediji ohranjajo bolj po inerciji, je preživel le vrhunski šah. V ruskem Jekaterinburgu na kandidatskem turnirju tekmuje osmerica, izolirana od sveta, v njej predvsem Fabiano Caruana, Maxime Vachier-Lagrave, Jan Nepomnjašči in Hao Wang, za mesto izzivalca šahovskega prvaka Magnusa Carlsena.