Koliko svobode?

Heni Erceg

27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Hrvaška

Silaki so se razigrali na valu neizmernega človeškega strahu pred pandemijo, ki jo doživljamo. Ne samo tisti v Srbiji, predsednik vsega živega Aleksandar Vučić, ki terorizira in neznosno ponižuje državljane; upokojencem je recimo – potem ko je mimo parlamenta uvedel policijsko uro – dopustil izhod iz stanovanja samo v nedeljo od štirih do sedmih zjutraj. Do danes je sicer že zamenjal strategijo in zdaj prisega na uveljavljanje uspešne prakse bogate in razumne Južne Koreje, kjer so od prvega dne vztrajali pri čim bolj množičnem testiranju in tako omejili grozo, kakršna je brez izjeme zajela Evropo, celo države, ki po bogastvu ne zaostajajo za Južno Korejo. Toda Vučić ni edini izkoristil tega bolečega trenutka v svetovni zgodovini, katerega posledic si v resnici ne znamo predstavljati, za drobnjakarsko diktatorsko promocijo samega sebe, podoben scenarij vzpostavljanja policijske države – le na zunaj nekoliko bolj civiliziran – uresničujejo tudi na Hrvaškem.

Zakaj bi bilo sprejemljivo, še več, predstavljeno kot edino mogoče, prav omejevanje svobode ljudi, če odredba ni bila sprejeta po demokratičnem postopku? Kako da se v državi z razmeroma malo okuženimi nihče ne sprašuje, zakaj odločitev o vpeljavi izrednih razmer, prepovedi gibanja in uvedbi karantene za mesta ter ustavitvi javnega prevoza … ni bila sprejeta, kot bi morala biti, v parlamentu, in javnosti z njo ni seznanil predsednik vlade, ampak je vodenje države prevzel notranji minister? Sicer človek, ki se je še do včeraj na naval migrantov na hrvaške meje odzival z nezmerno uporabo sile. Mimogrede – kje pa so zdaj ti migranti, ti hudiči z Vzhoda, in ali se sploh kdo ukvarja z njimi?

Ne razumite me narobe, vsem je popolnoma jasno in razumljivo, kako pomembno je, da se družbeno osamimo, čim več časa prebijemo doma in upoštevamo navodila glede higiene, vendar ne, ker nam tako veleva Država, tista, ki jo vodi policijski minister, katerega represivni ukrepi, valjenje krivde na »neposlušne« državljane in vsiljevanje popolne ustavitve življenja naj bi dokazali, da ta država izvrstno deluje celo v najslabših razmerah. Vsekakor je mantra »Ubogajte državo!«, ki jo dan za dnem ponavlja njen prvi mož, torej notranji minister, neznosna. Kakor da bi ta država v resnici obstajala tudi v socialnem ali gospodarskem pogledu. Ne, te dni se je izoblikovala kot revolucionarna tvorba, zdaj, ko se je tako očitno razkrilo, da je bila solidarnost združene Evrope samo utvara, in se nacionalna država spet ponuja v podobi zaprtega obora, ki ga napolnjuje strah pred neznanim in v katerem se čredi kot rešitev vsiljuje policijska ali vojaška represija. V njeno dobro!

»Ubogajte državo!« pomeni vtaknite si nekam demokratične postopke, po katerih bi se morali sprejemati ukrepi za omejevanje svobode gibanja, dihanja, govora … pomeni poslušajte izključno represivni organ države, ki na valu neizmernega, utemeljenega strahu poskuša prikriti svoje mirnodobno nedelovanje, države, ki je zavestno uničila upravo in – kar je danes odločilno – zdravstvo, ki je kriva za množično odhajanje zdravstvenih delavcev v evropske države, ki nima lastne opreme za krizne razmere, zato ji je nekaj zalog te dni daroval bogati šejk iz Združenih arabskih emiratov. Države, v kateri ni dovolj zaščitnih mask, sama pa jih tudi ni sposobna proizvesti, ker je medtem razdejala vso industrijo in uničila celo znani in priznani Imunološki zavod, na katerega bi se v teh časih lahko obrnila po dragoceno pomoč, in se večidel usmerila v turistično rentništvo, ki je zdaj na kolenih. S tem bo izgubila skoraj 30 odstotkov bruto dohodka, kolikor ji ga sicer prinese turizem.

Kako ubogati takšno državo ali ji celo verjeti, ko vendar v 30 letih obstoja ni zgradila niti ene bolnišnice, edino ogromno bolnišnično poslopje, katerega gradnja se je začela še v Jugoslaviji, pa kot v posmeh nedokončano stoji na obrobju Zagreba? Kakšna je država, ki bi ji bilo »treba verjeti«, se je pokazalo v še eni tragediji, v potresu, ki je prizadel Zagreb, in je, čeprav je bil samo srednje močan, uničil staro mestno središče. Če bi bil močnejši, ne bi ostal kamen na kamnu. Tako smo končno ugledali brezkrvnega predsednika vlade, kako se sprehaja po mestu in si ogleduje podrte dimnike in okrušena pročelja starih avstro-ogrskih zgradb. Ki so se rušile kot kartonska embalaža prav zato, ker ta država tri desetletja, kolikor obstaja, dotrajanih poslopij v svojem zgodovinskem središču ni obnavljala. Denar je zafračkala za koruptivno gradnjo številnih športnih dvoran, ki praviloma ostajajo prazne, razkošnih fontan, ki sijejo med okoliškimi stavbami, s katerih odpada omet, za draga cerkvena poslopja, za najrazličnejše svinjarije, samo ne za zdravstvo. Tega je zdesetkala z modelom javno-zasebnega partnerstva, modelom, po katerem zasebnik bogati, pacient pa trpi. Zato je potres poškodoval tudi staro poslopje zagrebške porodnišnice, zato so ženske rojevale v avtomobilih, potem pa so jih preselili v zasilne šotore.

Ta država zdaj širi svojo moč, izrabljajoč resnični človeški strah, s plazečo se diktaturo in odpravo svobode. Zato je naša naloga storiti vse, da se ne bi znašli v položaju, v katerem bi potrebovali pomoč takšne države, njenega krhkega, nemočnega zdravstvenega sistema.