Nova normala

dr. Bogomir Kovač

3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Ekonomija

Ekonomski šok zaradi pandemije covid-19 je na globalni ravni hitrejši in intenzivnejši kot jeseni 2008, bolj dramatičen kot v času velike depresije. Ta kriza je dejansko drugačna od vseh dosedanjih, čeprav ni povsem nepričakovana. Šok je prizadel najpomembnejše gospodarske centre hkrati, zahteva radikalno spremembo ekonomskih institucij in njihovih politik. Vsi protikrizni ukrepi so najprej usmerjeni v zdravstvene sisteme, pandemija je predvsem izjemna humanitarna tragedija. Šele za tem je pomembno reševanje finančne in gospodarske krize. Tu mora biti odmera ekonomskih politik in ukrepov hitra in učinkovita, brez posebnih fiskalnih in monetarnih omejitev. EU ima prednost pred ZDA predvsem v večji robustnosti svojih javnih zdravstvenih in socialnih sistemov, ogrožata jo spet slaba politična koordinacija in ekonomska solidarnost. Krizo pred desetimi leti so rešile drzne Draghijeve monetarne poteze, sedanja zahteva radikalne fiskalne ukrepe.

Pred tremi meseci še nihče ni vedel za virus sars-cov-2, danes je razširjen po vsem svetu, število okuženih, obolelih in mrtvih narašča iz dneva v dan. Covid-19 je v nekaj tednih spremenil podobo globaliziranega sveta, ekonomsko, politično in socialno. Finančni zlom borz je hitrejši in globlji kot kadarkoli, letni padec gospodarske rasti bo glede na pandemični cikel med 5 in 15 odstotki. Politične razmere so se v hipu spremenile, vlade so z izrednimi zakoni in odloki v hipu ukinile večino demokratičnih standardov, oblasti domala tekmujejo s prepovedmi in zapovedmi načina življenja državljanov. Tudi socialni položaj ljudi se je z osamitvijo in radikalnimi posegi v svobodo gibanja povsem spremenil, pandemija je radikalno razgradila družbeni prostor, atomiziranje družbe pa je čudovita pot do političnega totalitarizma. Psihološki odziv ljudi se v tej negotovosti in strahu spreminja v tiho vdanost množic, »izjemno stanje« postaja nova normala, »banalizacijo zla« krojijo vsakdanji ljudje, ne zgolj zblojene elite. Totalitarna politična paradigma v teh razmerah ni več anahronizem.

Pandemija in vse, kar se plete okoli nje, vendarle ni popolno presenečenje. Virusne in bakterijske epidemije krojijo usodo človeške civilizacije že tisočletja, v zadnjih petsto letih si sledijo domala vsakih dvajset let, postale so usodnejše od svetovnih vojn in drugih civilizacijskih katastrof. Toda odgovori na epidemije so še vedno neznosna improvizacija. Sposobnost dojemanja kompleksnih sistemskih tveganj, ki zahteva odgovorno sodelovanje in ukrepanje lokalnih, nacionalnih in mednarodnih odločevalcev na zdravstvenem, politično- ekonomskem in socialnem področju, je presenetljivo nizka. Pandemije imajo lastnosti kompleksnih nedeterminističnih sistemov, zato jih ne morete obvladovati z redukcionističnimi pristopi.

Pandemija je EU ujela na levi nogi, sredi menjave politične oblasti, z nerešenimi problemi ekonomske stagnacije, političnega populizma in ekonomskega nacionalizma. Kompleksnost in nepredvidljivost pandemije dejansko zahtevata koordinirano, simultano ukrepanje. Konec januarja smo vedeli domala vse o bolezni in kitajskem pristopu, pa sta se februarja zgodili Italija in Španija, ukrepe pa so v marcu vse države vlekle po svoje. Če bi se sredi februarja članice in EU odločile za tritedensko zaporo meja, gibanja prebivalstva in delovanja podjetij, bi ekonomski stroški zlahka pokrili koristi učinkovitejšega obvladovanja epidemije na zdravstvenem področju. Hitrost, koordiniranost in obilnost ukrepov so ključne za učinkovit odgovor na krizo. Toda enako pomembno je tudi iskanje najboljših alternativ. Če je ta kriza bistveno drugačna od tiste leta 2008/2009, potem to velja tudi za ukrepe. Tri alternativne rešitve so v teh tednih burile duhove: temeljni dohodek, helikopterski denar in evroobveznice. Žal nobena od njih ni kratkoročno uresničljiva.

Temeljni dohodek deluje sicer univerzalno, toda prizadetost ljudi v krizi je asimetrična, zahteva kratkoročne učinke in ne dolgoročno izravnavo družbene enakosti. Podobno velja za »helikopterski denar«, ki ga pogosto zamenjujemo z dosedanjo politiko »kvantitativnega sproščanja« (QE). Monetizacija gospodarstva s kupovanjem državnih obveznic je namenjena stabilizaciji držav in ne finančnih bilanc podjetij ali prebivalstva. Četudi bi breme dolga prevzela ECB, ostaja tehnični problem redistribucije domala nerešljiv. Podobno bi tudi protikoronske krizne obveznice vodile do skupnega jamstva držav, kar vodi do fiskalne unije in temeljite reforme stabilizacijskega mehanizma EU (ESM). Skratka, tudi »izredni časi« za »izredne ukrepe« zahtevajo čas, ukinitev tradicionalnih ločnic med monetarno in fiskalno politiko pa zahteva politično unijo. Pandemija bo žal EU hitreje razbila, kot združila.

Pandemija je balkanizirala EU, ekonomska renesansa nacionalnih držav je v tej krizi pokopala politične ideje skupne EU. Razkroj globalizacije in evropske integracije se zdi vse bolj ireverzibilen proces. Smo sredi heroičnih bojev za preživetje nacionalnih držav, hkrati pa nam pandemija kaže njihovo usodno soodvisnost. Podobno, kot je opevani zasebni sektor danes odvisen od pomoči in delovanja javnega, tržna ekonomija od brezkompromisne državne mobilizacije finančnega sistema, tudi nacionalna gospodarstva ne bodo preživela brez globalne povezanosti. Ekonomska avtarkija in politična avtoritarnost sta v 20. stoletju pokopali socializem, podobna usoda lahko doleti tudi kapitalizem.

Ta pandemija je zgolj izostrila stara ekonomska protislovja in politične izbire. Potrebujemo novo svetovno gospodarsko ureditev, drugačno politično arhitekturo EU, trajnostno naravnano državo blaginje za 21. stoletje. Bomo reševali ljudi ali sistem, socialne pravice ali interese kapitala, izbirali med demokracijo ali avtokrati. Politično-ekonomska prekuženost žal ni tako zaščitna kot epidemiološka.