Čakajoč Der Leyen plan

dr. Bogomir Kovač

10. 4. 2020  |  Mladina 15  |  Ekonomija

Pandemična kriza covid-19 ni vojna in njena ekonomska kriza ni podobna klasični finančni krizi. Države so se na zdravstveno krizo politično odzvale z radikalno socialno izolacijo ljudi, ekonomska dejavnost celih sektorjev je zamrznjena. Globalizacija se je spremenila v glokalizacijo, razdrobljeno socialno in ekonomsko mrežo deležnikov držav in lokalnih skupnosti. Vsi smo v skupnem pandemičnem kotlu, toda brez skupne rešitve in pravega sodelovanja. G-20 je konec marca podprl skupno akcijo, WHO skuša usmerjati zdravstvene ukrepe. ZDA so zgled slabih Trumpovih odločitev, Švedska in še nekateri iščejo alternative. EU deluje v akutnih razmerah krize politično zmedeno, ekonomsko nima moči za hitro delovanje. Poti ekonomske normalizacije določa učinkovita zdravstvena zajezitev pandemije. Toda krizni in razvojni menedžment v zdravstvu so povsod zamenjali s političnim inženiringom družbe. Želeni ekonomski ukrepi pa se spotikajo ob prvih praktičnih izvedbah.

Pandemija je prišla hitreje in je veliko ostreje zarezala v globalno ureditev sveta kot podnebne spremembe. Političnoekonomski učinki krize so za zdaj večji kot kadarkoli v zadnjem stoletju. Nekatere vzporednice s pandemijo španske gripe 1918–1920 so poučne. Pandemija se je v treh valovih tedaj razvijala in rešila spontano, obolela je tretjina svetovnega prebivalstva, umrlo je 100 milijonov ljudi, skoraj pet odstotkov. Posledice so bile tragične zaradi izčrpanosti ljudi po svetovni vojni, slabih zdravstvenih razmer in šibkega gospodarstva. Zdravstvene in ekonomske možnosti so danes neprimerljivo boljše, demokracija robustnejša, obramba človekovih pravic močnejša. Svet ima globalno institucionalno infrastrukturo in digitalne tehnologije, politične oblasti vseh vrst ne morejo tvegati. Zato nikjer ni prevladala strategija laissez-faire in zgolj upočasnitve širjenja pandemije. Povsod so se odločili za ukrepe splošne socialne izolacije in ciljane zajezitve zdravstvene krize.

V tem je pozitivni demokratični in tudi moralni naboj spopada s covid-19, ne glede na hipokrizijo in nesposobnosti obvladovanja njegove krize. Epidemiologija zapoveduje politiki in ekonomiji in ne nasprotno.

Na globalni ravni je G-20 trenutno najbolj operativen približek vodenja globalnega sveta. Na izrednem vrhu 27. marca je združil vse relevantne svetovne institucije (UN, IMF, WB, WHO), akcijski načrt spopada s covid-19 je v ospredje postavil zaščito življenj ljudi in socialne varnosti, pa tudi pomoč zdravstvu. Prizadetih je 230 držav, 3,5 milijarde ljudi živi v socialni izolaciji, zato je globalna ohranitev blagovnih tokov medicinske opreme in zdravil, hrane in drugih življenjskih dobrin, pa tudi nujne proizvodnje ključna tako za zdravje kot ekonomsko blaginjo. Mikrobi so za zdaj umirili trgovinske vojne in globalne spore, hkrati pa pokazali, da svet nima kriznega menedžmenta proti takim pandemijam. Skupni protikrizni ukrepi na globalni ravni naj bi merili 5000 milijard, okoli pet odstotkov svetovnega BDP-ja, toda neposredne pomoči je malo, sposobnost učinkovitih intervencij pa nizka. Globalna akcija, solidarnost in mednarodno sodelovanje so za zdaj bolj vrednote kot funkcionalno dejstvo.

Podobne ugotovitve veljajo tudi za EU, dileme so tod še bolj zaostrene. Pandemija je EU našla sredi jalovih institucionalnih reform in priprav na blasfemični zeleni pohod v brezogljično družbo prihodnosti. Njena politična reakcija je bila pozna in birokratska, posvečena spremembi kriznih fiskalnih pravil in iskanju finančnih virov za protikrizne ukrepe. Evropska komisija se je prvič odzvala šele 13. marca, štirinajst dni kasneje voditelji držav niso našli skupnih protikriznih politik, finančni ministri so 8. aprila ponudili nekaj kompromisov. Tudi EU ne razpolaga s protikriznimi zdravstvenimi in političnoekonomskimi načrti in protokoli, nima ustreznih politik in virov za hitro in konkretno delovanje. Težava je očitno tudi v prerazdelitvi moči. Med štirimi največjimi državami EU, Nemčijo, Francijo, Italijo in Španijo, s 75 odstotki BDP-ja evroskupine, sta Italija in Španija v tej pandemiji daleč najbolj ogroženi. Skupaj še z devetimi državami, kamor sodi tudi Slovenija, zahtevajo takojšnjo sprostitev finančne pomoči članicam prek solidarnostnega pokritja kriznih obveznic. Nemčija temu nasprotuje, Francija lovi ravnotežje med obema. Dejansko pa EU potrebuje odpravo svojih političnoekonomskih tabujev.

Koronakriza je ogromen eksogeni šok, ki je hkrati prizadel vse članice EU, tveganja bodo različna, stroški pa visoki. Zahtevajo hitre in eksplicitne ukrepe. ECB je že ponudila svoj posebni program monetizacije PEPP, EU svoj SURE, 100 milijard težko shemo zavarovanj za brezposelne, vmes skušajo reaktivirati evropske strukturne in investicijske sklade, tudi v okviru EIB, ter krizno kreditno linijo ESM Covid namesto evroobveznic. Bolje je imeti več instrumentov kot enega samega, toda ključno je, kako naj denar čim hitreje in čim učinkoviteje pride do uporabnikov. Države, tudi Slovenija, so se že zadolžile mimo teh kreditnih linij, brezposelnost narašča kljub zavarovalnim shemam, majhna podjetja že propadajo mimo likvidnostnih opor. Bistvo ukrepov je njihova izvedljivost in ne lepota ponujenih številk in institucij.

EU bi morala imeti skupne smernice, zdravstvene, politične in ekonomske, jasen nabor skupnih politik in ukrepov, nekakšen Der Leyen plan. Načelo subsidiarnosti zahteva decentraliziran, toda koordiniran pristop. To je glokalizacijski princip boja proti koronakrizi. Zahteva skupne politike EU, segmentiran pristop držav in ciljno lokalno ukrepanje. In to velja za zdravstvo in ekonomijo, oboje je povezano. Cilj ni ustoličenje Velikega brata Orwellove distopije 1984, temveč svobodomiselne, trajnostno naravnane družbe. Skupnosti majhnih bratov in sestra.