Nova priložnost za socializem?

dr. Bogomir Kovač

30. 4. 2020  |  Mladina 18  |  Ekonomija

Prvomajski praznični okviri so običajno obarvani z obujanji družbenih utopij, političnim mešanjem starih razrednih nostalgij in iskanjem novih brezpotij. Sedanji svetovni krizni kaos je to iskanje ogledal zgolj izostril. Covid-19 je razkril vse slabosti globalnega kapitalizma, socialnih in zdravstvenih sistemov, krhkost liberalne demokracije. Namesto odprte družbe smo pristali v zaprtih, globalni trg so nadomestile državne avtarkije. Toda pandemija ni vzrok, temveč bolj posledica ekološke in družbene krize. Kapitalizem nosi kot krovni družbeni sistem temeljno odgovornost za takšno stanje. Zato vrnitev v novo normalnost sodobnega kapitalizma ni rešitev, temveč del problema. Bomo torej živeli drugače, bolj odgovorno, bo problematični kapitalizem zamenjal vzvišen »ekosocializem«? Apokaliptična prihodnost covid19 naplavlja starega Marxa iz Bede filozofije. Zgodovina je bila in je hkrati ni več.

Človeško smiselna prihodnost je zgolj malo bolj oddaljeno ospredje. Iluzije vseh družbenih izbir so vedno enake slike skrajnosti, take ali drugačne civilizacije proti tej ali oni obliki barbarstva. In potem je sinteza vedno nekaj tretjega, ne ono in ne drugo. Zato smo se navadili na prikrito barbarsko podobo zahodne civilizacije. Podobno kot nas lahko pandemijska strahovlada kot mehko kuhane žabe spelje v civilizirano novo barbarstvo. Heglova politična dialektika gospodarja in hlapca nas že stoletja pušča na cedilu pri bistvenem vprašanju, kako izstopiti iz tega diskurza, kako misliti in osmisliti alternativo. Politika sleherne emancipacije zahteva radikalno spremembo, pretrganje s starimi vezmi. Bo covid-19 na izteku dekadence neoliberalnega kapitalizma ta točka preloma?

Neoliberalno paradigmo je zamajala že velika finančna in ekonomska kriza 2008– 2013. Toda iskanje trajnostnega in inkluzivnega modela kapitalizma je ostalo bolj na papirju. Finančne pomoči centralnih bank so posrkali finančni trgi in ne realni sektor, socialna država je ostala v primežu nizkih ekonomskih rasti in neenakosti. Covid19 je brutalno presekal to politično anemičnost. V dobrih treh mesecih je sesul ekonomsko hiperglobalizacijo in restavriral socialno državo, vrnil je ekonomski aktivizem države in povzdignil politični inženiring vsakdanjega življenja na raven avtokratskih režimov. Pandemija je kosila med starejšimi in revnimi, zapovedana družbena izolacija je razvojno najbolj prizadela mlade in prekarce. Mnogi dolgoročno rešitev vidijo v sedanji restavraciji ekonomskega in socialnega keynesianizma, v vrnitvi »zlate dobe« reguliranega kapitalizma in socialne države. Težava te alternative ni toliko v vsebini kot v uresničljivosti. Kdo je nosilec sprememb, kako jih doseči? Politične levice danes ni več, desna sredina se pomika v populistično močvirje, pravi populisti postajajo novi fašisti. Ko »banalnost zla« postane birokratska rutina, tudi trgi ne morejo zagotoviti politične varnosti.

Težava sedanjega kapitalizma je, da mora hkrati reševati vse te svoje krize, zdravstveno in ekonomsko, okoljsko in politično. Če rešuje eno na račun druge, poglablja obe. Vseh pa ne more rešiti, ne da bi spremenil svoje sistemske temelje. Lahko politično zagato socialno reguliranega kapitalizma reši politični kapitalizem, nekakšen Arrighijev Adam Smith v Pekingu? V političnem kapitalizmu parlamentarno demokracijo nadomešča avtoritarni strankokratizem, civilne svoboščine podjetništvo, pravno državo usmerjajo politične elite. Toda to ni nova razvojna faza kapitalizma, temveč njegova generična forma, Weber je bil tu bližje problemu kot Marx. Marxov pogled na kapitalizem je bolj fiziokratski kot finančni, bolj ekonomski kot politični. Zato je spregledal tako politično oktroirano naravo liberalnega kapitalizma (Polanyi) kot tudi logiko razširjenega reda tržne družbe (Hayek). Politični kapitalizem lahko uresničijo nosilne elite, toda zagata je drugje. Če je to stalnica našega »kapitalocena«, potem ne more nastopiti kot razvojna alternativa, še manj kot njegova odrešitev. Kitajski hibrid je zato bolj zgodovinsko naključje kot sistemska inovacija.

Naj torej socializem dobi novo priložnost, čeprav je v 20. stoletju dokazal svoje ekonomske zablode in je postal karikatura želene politične emancipacije. Socializem je v Rusiji in na Kitajskem pred stotimi leti pomenil hitrejšo pot industrializacije in ne nadgradnje kapitalizma. Vzhodnoevropski socializem je bil vojni plen ruskih komunistov in ne razvojna alternativa. Socializacija kapitala v zahodnoevropskem kapitalizmu pa je končala v zanki redistributivne pravičnosti in ne ekonomske demokracije. Toda dobili smo vendarle dovolj robustno socialno državo, neodvisne centralne banke, anticiklične razvojne politike. Washingtonski konsenz neoliberalnega kapitalizma je del te žlahtne gnilobe. Pomik vstran nakazujeta ekološka paradigma in »zeleni new deal« v EU. Če pandemija ogroža ljudi in države, ekološka destrukcija ogroža družbo in planet. V »antropocenu«, kjer je človek popek sveta, so pandemije bolj del ekološke kot družbene krize. Politična ekologija kritizira predvsem privatizacijo naravnih virov in uporabo trgov pri reševanju ekoloških problemov. Zato sta trajnostni razvoj in vključujoča družba bližje »ekosocializmu« kot političnemu kapitalizmu, karkoli že je.

Kakšen bo torej »koronski postkapitalizem«? Ta čudaški covid-19 je razgalil globalni svet kapitala, ni pa osvetlil nove normale njegove možne transformacije. Ključ do sprememb očitno bolj leži v patologiji pandemij kot v pompoznosti razrednih bojev. Stari permisivni kapitalizem razpada, novi s političnim inženiringom šele nastaja. Kapitalizem s pridihom kriptokomunistov. Virusi ne določajo mej kapitalizma, mi smo ustvarili ta Hamletov »iztirjeni svet«. In za to tudi gre, med biti ali ne biti.