dr. Bogomir Kovač

8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Ekonomija

Mi vsi smo Ivan Gale

Začenjata se boj za politično preživetje in agonija Janševe vlade. Oblastni virus je tu nevarnejši od koronavirusa, jeseni bomo bližje volitvam kot novi epidemiji

Trojni obraz krize covid-19 po dveh mesecih dobiva novo podobo. Sproščanje ukrepov spremlja povečanje političnih spopadov, zdravstveni problemi se umikajo ekonomskim. Grozeči cunami pandemije smo zaustavili z ostro karanteno, v izhodni strategiji vlada in njeni epidemiologi bolj kot sprostitev predlagajo redčenje mobilnosti. Zato bo potek normalizacije dolg in postopen, pravi zapleti šele prihajajo. Izhodna strategija je tako kot dosedanji svežnji pomoči bolj kaotična kot sistemska. Veliko besed, toda malo vsebine, veliko denarja za malo učinkov. Birokratski nesmisli se v postkoronskih ukrepih stopnjujejo, izvedljivost pa je vse manjša. Janševa vlada si je naložila več, kot zmore, Šarčeva opozicija nadaljuje svoje polomije. Začenja se politični boj za interpretacijo navidezne epidemijske zmage, ekonomska in socialna kriza pa se poglabljata. Počivalšek postaja s svojo aroganco presečna karikatura te oblasti. Njegovo politično preživetje bo začetek konca tretje Janševe vladavine.

Prva prava raziskava o okuženosti s koronavirusom dokazuje, da je prekuženost prebivalstva majhna. Hitra in močna karantena je sploščila krivulje okuženih in bolnih, manj je mrtvih, toda podaljšali smo pandemijske valove in žarišča okužb. Z virusom je bilo okuženih okoli 60 tisoč ljudi, smrtnost je majhna, nalezljivost pa velika. Malo vemo o imunosti proti temu virusu, o njegovih mutacijah, dinamiki prekuženosti, slabo leto še ne bo cepiva. Torej bodo vse države prisiljene spontano prekužiti prebivalstvo in hkrati amortizirati epidemijske udare. Vemo, da so sedanji epidemijski načrti slabi, da je javni zdravstveni sistem preobremenjen in podhranjen, da nimamo urejene geriatrije in paliativne oskrbe. Zato je ključno vprašanje, kakšne so zdravstvene zmogljivosti za spoprijem z epidemijo, koliko obvladujemo njena žarišča. Odgovorov nima niti vlada z nebogljenim Gantarjem niti politično vse bolj razcepljena zdravniška stroka. Malo vemo o sedanjih zdravniških izbirah, zakaj so ljudje umirali v domovih pri zgolj tretjinski zasedenosti intenzivnih oddelkov, kakšna so tveganja pri zapostavljenih bolnikih. Nihče ne govori o novi infekcijski kliniki v Ljubljani, kako preurediti druge bolnišnice, kdaj dobimo negovalne bolnišnice in nove domove za ostarele … Zdravstveni sistem in oskrba starejših sta politični zmazek, zdravniška in oskrbovalna dejavnost sta razvrednoteni. Politično upravljanje pandemije je zato bližje katastrofi kot uspehu. Pri nas in tudi drugod.

Toda kaj je bil cilj spopada s pandemijo? Brez tega ni optimalizacije sprostitvenih politik in ukrepov. Če je to znižanje smrtnosti, uvajamo strogo karanteno in večmesečno, morda enoletno popuščanje. Če gre za prekuženost, morebitni karanteni sledi hitra normalizacija dela in načina življenja. Vmes so seveda stanja, ko od politične prepovedi prehajamo na priporočila epidemiologov in osebno odgovornost za protivirusne ukrepe. Po strogi in kratki karanteni prideta lokalno gašenje in coniranje protivirusnih ukrepov. Naša izhodna strategija je improvizacija vseh treh pristopov. Politični inženiring sproščanja dejavnosti se nadaljuje, epidemiologi brez resnega poznavanja delovnih procesov predpisujejo neuresničljiva priporočila. Vse troje postaja tragikomično.

Visoka poslovna tveganja in negativne eksternalije silijo posameznike k odgovornemu ravnanju. Vsak tehta svoja tveganja med življenjem in smrtjo, stroške in koristi izolacije ter delovne aktivnosti. Podcenjujemo, kako naša obolelost negativno vpliva na druge, precenjujemo pa obvladljivost svoje bolezni. Ocena lastnih stroškov, če resno zbolimo, je okoli 50.000 evrov, družbenih pa najmanj štirikrat več zaradi prenosljivosti bolezni na druge. Podobne izračune dobimo, če upoštevamo padec BDP-ja za desetino in odstotek okuženosti prebivalstva. Toda eno je statistična vrednost življenj, nekaj drugega moralna teža takšnih racionalnih izbir. Če vlada želi zgolj zredčiti svobodnejše druženje ljudi, v javnem prevozu, na delovnih mestih, v šoli in drugod, potem bi bila smiselna ciklična shema. Recimo, delamo pet dni, teden (inkubacijskih) dni preživimo doma, imamo lahko sode ali lihe šolske ali delovne dni. Takšno »stop-start« strategijo je lažje prilagajati prihodnji negotovi epidemiološki sliki družbe.

Potrebujemo skoncentrirano epidemiološko karanteno, ciljano strategijo izhoda iz krize, pa smiselno »redčenje« socialne mobilnosti in delovne aktivnosti. Sloviti vladni svežnji pomoči bi morali izhajati iz jasne hierarhije oškodovanj. Ljudem in podjetjem naj država preprosto plača odškodnino, če jim je onemogočila mobilnost, delo in poslovanje. Toda koliko teh strateških razmislekov lahko prežveči ta večglavi odločevalski zmaj Janševe vlade? Kdo tu sploh odloča, politika ali stroka, vsi hkrati? Poslovna maškarada z maskami in mrtvaški ples v domovih za ostarele sta popoln vladni polom. Toda eno je politični spopad in javni linč, drugo neodvisne preiskave, dokazi in morebitni sodni pregon. Celoten pristop je strateška šlamastika, za katero politično odgovarja Janša. Potem je tu četverica zloglasnih, Počivalšek in Tonin, pa Gantar in Ciglar Kralj. Ne gre zgolj za politično in moralno odgovornost, temveč pravno sporna dejanja in veliko gospodarsko škodo. Toda že klavrna epizoda s preiskovalnimi komisijami pove vse o demokratičnem primanjkljaju vladne koalicije in zahojenosti opozicije. Medtem pa se Slovenija znova sesuva vase.

Med epidemijsko odrešitvijo in ekonomsko katastrofo je tanka črta. Domače in tuje povpraševanje je usahnilo, podjetniki so zmedeni, novih javnih investicij ni, za reforme ni časa, volje in znanja. Začenjata se boj za politično preživetje in agonija Janševe vlade. Oblastni virus je tu nevarnejši od koronavirusa, jeseni bomo bližje volitvam kot novi epidemiji. Mi vsi smo Janez Gale.