Janšizem

Vlado Miheljak

22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Dva leva

Danes ima Slovenija najboljšo epidemiološko sliko v Evropi, kar omogoča tudi preklic splošne epidemije.«
— Po košarki smo postali evropski prvaki tudi v koronavirusu (STA, 14. 5. 2020)

»Zunanji ministri Avstrije, Češke, Slovaške so se na današnji videokonferenci pogovarjali o skupnem odprtju meja. ... k temu pa naj bi povabili tudi Madžarsko. Slovenija pri tem ni omenjena.«
— Višegrajski prijatelji Slovenijo sumijo dopinga pri doseganju evropskega naslova (STA, 19. 5. 20209)

»Tožilstvo je zavrglo kazenske ovadbe zaradi plakatov in napisov Smrt janšizmu, svoboda narodu, ker menijo, da ni šlo za kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva in nestrpnosti, ki se preganja po uradni dolžnosti.«
— (24ur.com, 20. 5. 2020)

»Sramota brez primere.«
— Janez Janša o odločitvi tožilstva (TW, 20. 5. 2020)

Bog pomagaj! Kakšen patos je spet uprizoril cmeravi premier. V parlamentu je ves presunjen in prizadet kazal kopije raznih zapisov, grafitov. Češ, poglejte, ubiti me hočejo. Ubiti? Kaj pa še! Če ga parole kot smrt janšizmu in podobno spravljajo v obup in strah, se mora čim prej upokojiti in se s trdo prigaranim denarjem iz vladne palače preseliti na kakšno eksotično igrišče za golf. Sicer pa je to jamranje o ogroženosti star demagoški obrazec. Adorno je leta 1943 napisal analizo retoričnih tehnik in trikov na primeru nekega presežno ščuvaškega, fašistoidnega radijskega pridigarja ameriške krščanske desnice v štiridesetih letih prejšnjega stoletja (The Psychological Technique of Martin Luther Thomas’ Radio Addresses). V njegov standardni besednjak je spadalo tudi nenehno poudarjanje in ponavljanje trika tako imenovane preganjane nedolžnosti: »... očitno jim gre moja neomadeževanost na živce ...«, »... ko branim svojo, branim s tem tudi vašo pravico« itd. Da je izpostavljanje sebe kot žrtve povezano z nenehno projekcijo sovraštva v druge skupine in posameznike, je odveč poudarjati. Doslednost pač ni vrlina desnice. Ravno v Janševih medijih je največja koncentracija sovražnih in nestrpnih sporočil ... Ko protivladni protestniki zapišejo na materialno ali virtualno steno ali transparente »smrt janšizmu« z malo začetnico, tu ni kaj dodati. A tudi ko napišejo ali izgovorijo »smrt Janši«, je to še vedno predvsem sporočilo zavračanja političnega koncepta in prakse, ki jo Janša pooseblja. Takšnih simbolnih »atentatov« je politični aktivizem poln. Svoj čas sem že pisal o provokativni seriji avtoportretov brazilskega slikarja Gila Vincenta, razstavljenih na bienalu v São Paulu leta 2010. Skupini svetovnih političnih osebnosti, ki jih je označil kot Inmigos (Sovražniki), je nakazoval atentat. S pištolo je meril v na tleh ležečega Ariela Šarona, na stol zvezanemu bivšemu brazilskemu predsedniku Da Silvi je držal na vrat dolg kuhinjski nož, s pištolo je meril v kraljico Elizabeto II., pa v razvpitega papeža Ratzingerja. Med njegovimi »žrtvami« sta tudi Kofi Annan, pa Bush mlajši in še več drugih. Na zgražanje in kritiko o nespodobnosti se je Vincente odzval kategorično: »Trdijo, da opravičujem zločin. Kraja javnega denarja pa ni zločin? Ali poročila na televiziji ne poskušajo opravičiti zločinov? Samo moja dela so opravičevanje zločina? Le zakaj jih odstraniti? Ljudje morajo to videti.«

No, Janša, ta večna žrtev, ta licemerna pojava, ki v vsakem grafitu prepoznava poseganje v integriteto in celo življenje lastne osebe, pa je ničkolikokrat sam sproduciral ali brez težav retvital (in s tem z njimi soglašal!) najbolj obskurne, nestrpne smeti na medmrežju. Filozof Boris Vezjak se je v teh dneh spomnil, kako je svoj čas Janša posredoval tvit nekega Vanje Dolžana (menda strankarski trol SDS) s serijo fotomontaž znanega posnetka likvidacije romunskega diktatorja Nicolaeja Ceauşescuja in njegove soproge Elene. Na fotomontažah se z ženami zvrstijo Dejan Židan, Milan Kučan, Karel Erjavec, Marjan Šarec, Milan Brglez, pa Miro Cerar in Luka Mesec s partnericama, Tanja Fajon s partnerjem ter še »šaleški Dona in Donatelo« (Andreja Katič in Bojan Kontič). Vincente simbolno »likvidira« poosebljeno politiko, Janša pa postavlja pred eksekucijski vod ne le politike, ampak osebe iz zasebnega življenja politikov; njihove soproge in partnerice, partnerje, ki ne zasedajo javnih položajev, ki ne predstavljajo nobene politike, ideje. In to prav Janša, ki je tako občutljiv na problematiziranje svoje soproge in otrok. Čeprav jih, ko je treba in če je treba, brez težav vkomponira v svoje lažnive komunikacije (kot denimo tisto o družinskem smučanju februarja letos).

A Janša je več kot zgolj lažnivi politik. To so pač mnogi. Problem je Janša kot patološki lažnivec, ki verjame v svoje konstrukte, svoje laži. Denimo v tisto o najboljši epidemiološki sliki Slovenije v Evropi. Po katerem merilu? Po smrtnosti na število prebivalcev smo nekje na sredini evropske lestvice, vse dežele v jugovzhodni regiji, tudi tiste z nižjo organiziranostjo javnega zdravstva, imajo boljše rezultate. No, morda pa smo evropski prvaki po deležu oskrbovancev iz domov za starejše v skupnem številu umrlih za covid-19 – ta znaša več kot 80 odstotkov. Od tega je bilo samo deset umrlih oskrbovancev deležnih poskusa zdravljenja v bolnišnici. Absolutni prvaki pa smo gotovo v korupciji, klientelizmu, nepotizmu ob nabavah zaščitne opreme in zdravstvenih pripomočkov. Janša predstavlja spopad z epidemijo kot tekmovanje. In kljub optimizmu izgublja tekmo za tekmo. Sosedje (Avstrija, Madžarska …) naše superiornosti ne opažajo in nam zapirajo meje tako kot državam z največjim tveganjem.

A kakorkoli. V petek, 22. maja, je za najbližjo okolico državnega zbora napovedano sonce. Odličen dan za kolesarjenje.