Dediščina Titove vladavine

Bernard Nežmah

22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Pamflet

Ko se koledar premakne na 25. maj, se generacije, ki smo se šolale in bivale v času partijskega režima, avtomatično spomnimo, kako se je slavilo rojstni dan maršala Tita. Če danes pogledate v enciklopedije, so te enotne: kot dan njegovega rojstva beležijo 7. maj. Zgodovinski razlog goljufije z datumi se zdi na dlani. Prvič se je v Jugoslaviji slavilo 25. maj leta 1945, vsega dva tedna po osvoboditvi izpod nacistične okupacije. Ko bi sledili rojstnim knjigam, bi morali počakati celo leto – tja do 7. maja 1946. A potem divinizacija Tita ne bi dosegla takšnega razmaha. Torej premestitev s 7 na 25 ni bila naključna, saj je bila v funkciji vzpostavljanja novega božanstva.

Zdaj je anahronizem, ko bi se opredeljevali, ali ste zanj ali proti, koliko je bil dober in koliko slab. Vsekakor pa velja premisliti vsebine kolektivnega spomina. Muzej novejše zgodovine je letos pripravil mini razstavo o Titovi smrti. Pač prikladna okrogla obletnica njegovega konca. Muzealci so obiskovalcem postregli s fotografijami, nekaj dokumenti, še najbolj bode v oči njegov vladarski bolniški plašč. Ob rekonstrukciji njegovega odhoda pa bi obiskovalec razstave želel videti kontekst. Kaj vse je bilo v njegovi sobi, kdo je bil nameščen v sosednjih, koliko varnostnikov je imel ob sebi, kakšen je bil režim gibanja po Kliničnem centru, ter seveda ključno: kaj je takrat Tito bral, gledal in vedel? Ali je vlada za svoje odločitve iskala pri njem soglasje? Seveda, lahko je bil zaradi bolezni tako šibak, da ni več sledil dogodkom. Ali kot je v pravnih nasvetih v popularni reviji Antena ob vprašanju, kdo lahko odloči o amputaciji noge, če je bolnik neprišteven, pregnano impliciral advokat Drago Demšar, kasneje legendarni branilec novinarjev in časopisov pred zaplembami in obsodbami. Krucialno vprašanje je: ali je bil Tito v zadnjem obdobju neprišteven oziroma opravilno nesposoben? V sedemdesetih so ga v skupščini razglasili za doživljenjskega predsednika. Poprej je bil izvoljen petkrat za državnega predsednika, vsakič je zmagal v bitki brez protikandidata.

Leta 2010 je srbska režiserka Mila Turajlić posnela ingenijozen film Cinema Komunisto, ki je eno najboljših zgodovinskih del o vsakdanjem življenju predsednika Tita. V njem namreč prikaže, da je imel zaposlenega osebnega predvajalca filmov, ki mu je vsak večer postregel s filmsko projekcijo. Zdaj torej vemo, da je bil oboževalec filmov, da je bil ljubiteljski poznavalec in da je državni proračun plačeval njegovega večernega kinooperaterja.

Toda, kaj je Tito bral, kaj je vedel o politiki? Milovan Đilas v knjigi Tito opisuje, kako je ob koncu vojne dal obnoviti palačo Beli dvor, kjer je uradoval, medtem ko je bila vlada na drugem naslovu. O Titu pravi, da razen na slavnostnih sejah ni nikoli sedel na sejah vlade, čeprav je bil njen predsednik. Desetletje kasneje je konec leta 1953 Đilas v časniku z največjo naklado Borbi pisal svoje članke, v katerih je objavljal bogoskrunske ideje, zaradi katerih so drugi sedeli po zaporih. Bil je podpredsednik vlade in nato predsednik skupščine, zato je razumljivo, da se uredniki in tožilci niso drznili intervenirati z zaplembo. To je počel dva meseca, dokler se ni oglasil Tito in začel se je totalni padec Đilasa. A zakaj je veliki vodja reagiral tako pozno? Sam Đilas je kasneje pripovedoval, da je v času pisanja vprašal Tita, kaj si misli o njegovih člankih, ta pa mu je odgovoril: ti samo produži Milovane. Se je mar strinjal z njegovimi pogledi, ki so terjali, da dobijo pravico do svoje politične stranke tudi nekomunisti, ali, da so pred zakoni razlaščeni buržuji enaki partizanskim herojem? Nikakor, smiselna razlaga je, da maršal časopisov sploh ni bral. Kar je razumljivo, če pomislimo, da je Slovenski poročevalec v tem času objavil celo štiriurni govor Edvarda Kardelja v integralni obliki. Od desetih strani samo na dveh ni bilo Kardeljevega nastopa. Kot bonvivan pač ni prebiral partijske dolgovezne latovščine svojega tovariša.

Knjige, ki bi rekonstruirala, od koga, koliko in kako je črpal informacije, se doslej še nihče ni lotil.

O njegovem velikem prijatelju etiopskem cesarju Haile Selassiju je napisal izvrstno knjigo poljski reporter Ryszard Kapuscinski pod naslovom Cesar, ki je pred desetletjema izšla tudi v slovenskem prevodu. Tito in Selassie sta se dve desetletji skoraj vsako leto srečevala in to ne na enodnevnih obiskih, ampak tedenskih, tudi večtedenskih. Tako kot je bil Tito unikatni vladar, ki je imel pri sebi osebnega kinooperaterja, je imel etiopski vladar uslužbenca - kukavico. Ta je imel težko delo, saj je v palači, kjer so se mu vsi priklanjali, on s posebnimi prikloni opozarjal cesarja, da se je čas avdience posameznega gosta končal. Namesto da bi gledal na uro, ali se sam odločal, je to nalogo prepustil uslužbencu. Še več, Selassie je bil nepismen, a je vladal štiri desetletja. Kako je to izpeljal? Preprosto, imel je po več ministrov oz. odgovornih za vsak resor in ti so mu prišli zjutraj poročat v palačo. On jih je enega za drugim na sprehodu v dvoje le poslušal, ne da bi kaj izrekel, da bi ne pomislili, kaj bi rad slišal. Iz mreže več različnih poročil je potem izluščil, kaj se v državi dogaja.

Kako je torej vladal Tito, kaj je bral, kaj in od kod je izvedel, kako stojijo stvari v političnem vrhu, kdo in kako ga je prepričal, da je odslovil ženo Jovanko, da je prek noči odstavil svojo desno roko in nato še desetletje ljubljenega Staneta Dolanca, kdo so bili ti, ki so namesto njega dvigali telefon in odločali, koga bodo pripustili, ostaja neznanka zgodovine, ki čaka še na svojega pisca.