Trojanci z Brda

dr. Bogomir Kovač

29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Ekonomija

Subvencioniranje skrajšanega delovnega časa je paradni vladni ukrep v tretjem paketu. Slovenija je v dosedanjem ekonomskem reševanju krize covid-19 manj uspešna kot na zdravstvenem področju. Odgovornost za to nosijo brezglavi politiki, pa tudi problematične strokovne skupine in nesposobna državna birokracija. Hitreje bodo spoznali in priznali svoje napake, lažje bodo rešili zamujeno. Sedanje razumevanje in uporaba skrajšanja delovnega časa sta dober primer novih zablod v spopadu z naraščajočo brezposelnostjo. Fleksibilnost trga dela sama po sebi ni rešitev, prej nasprotno. Takšen ukrep lahko daje rezultate kot sistemski samodejni stabilizator in ne ad hoc pristop. Zato tudi tokrat zelo verjetno ne bo prinesel želenih sprememb.

Podoba kapitalizma 21. stoletja se lomi na trgu dela, tu tiči kamen modrosti ekonomskih politik zadnjih trideset let. Destrukcija starih proizvodnih in delovnih procesov je povezana z digitalizacijo, globalizacijo in superurbanizacijo. Industrija 4.0 ogroža polovico delovnih mest, strukturna brezposelnost postaja znotraj vedno bolj ponavljajočih se kriz in recesij nova normala »pametnih« tovarn, mest in držav. Delo in zaposlitev sta zato vse bolj začasna in negotova, globalizirana in specializirana. Digitalni taylorizem utrjuje globalne monopolne strukture poslovnih platform, hkrati pa ruši stalnost zaposlitve in lomi socialno državo. Od tod izhajata grozeče padanje produktivnosti in sekularna stagnacija razvitega sveta, tu poteka osrednja polarizacija dela in zaposlenosti. Tu nastajajo ekonomske neenakosti in politični propad srednjega razreda, kvas populističnega ekonomskega nacionalizma in političnega fašizma. Problemi so torej strukturni, globalni, dolgoročni, gre za krizo sedanjega tipa neoliberalnega kapitalizma. Covid-19 je zgolj drugačen vrh te potapljajoče se ledene gore.

Pandemija je tokrat neposredno zarezala v delovne razmere, države so zaustavile poslovno dejavnost, ljudem so zaukazale karanteno. Države so svoj intervencionizem skušale omiliti tako, da so postale zadnji zaposlovalec in posojilodajalec. Ljudje so začeli delati na domu brez posebnih pravnih podlag, drugi so dobili nadomestila za čakanje na delo ali pa skrajšani delovni čas, nekateri so prejeli začasni državljanski dohodek. EU je še februarja 2020 imela zgolj 7,6-odstotno brezposelnost, najnižjo po letu 2008. Pandemija je reči postavila na glavo. Letos bo gospodarska rast za desetino nižja, brezposelnost se bo do konca leta najbrž podvojila, v EU je ogroženih od 45 do 60 milijonov delovnih mest. EU je doslej zagovarjala neoliberalni koncept »varne prožnosti«. Možnost hitrega odpuščanja sicer koristi delodajalcem pri prestrukturiranju, stroških in likvidnosti podjetij. Tudi država pridobi, če za kratko obdobje daje visoko socialno zaščito brezposelnim v zameno za njihovo aktivno iskanje nove zaposlitve. Brezposelni dobijo pomoč in vsi so videti zadovoljni. Toda ta politika vodi do vedno bolj kratkoročnih zaposlitev in prekarnih oblik dela, hkrati pa razsipa s človeškim in organizacijskim kapitalom. Prvo povzroča vedno večjo diferenciacijo plač, drugo nižjo produktivnost. Oboje na koncu polarizira trge in škoduje vsem deležnikom.

Zakaj so zgornja spoznanja pomembna? Dosedanji ukrepi proti pandemiji so najbolj prizadeli trg dela in likvidnost podjetij. Kako torej zaščititi zaposlene, da ostajajo na delovnem mestu, čeprav ne delajo? Samo tako je namreč mogoče ohraniti socialno varnost ljudi in zaščititi človeški kapital (obstoječe znanje) za podjetja. Če ljudje izgubijo delo in se ne vrnejo na stara delovna mesta, bodo namreč dlje časa brezposelni, produktivnost pa bo nižja od pričakovane. Od tod splošno spoznanje, da v velikih krizah politiko varne prožnosti zamenjata plačevanje čakanja na delo in krajši delovni čas. V nasprotnem primeru brezposelni iščejo delo za vsako ceno in se zaposlijo ne glede na svoje znanje in izkušnje. Pogosto tudi niso več aktivni iskalci zaposlitve, zato jih statistika ne zajame več. Ljudje morda začasno rešijo svojo eksistenco, ne pa tudi ekonomskega in razvojnega potenciala podjetij ter države.

Nevarnost socialne distance, ki je zadnje mesece očarala dežurne epidemiologe in začarala politike, tiči prav tukaj. Če ljudi ločimo od sodelavcev in od delovnega mesta, izgubljajo socialni in človeški kapital, čeprav so ohranili zaposlitev. Zato je tako pomembno, da razumemo dvoje. Prvič, da morajo biti ukrepi splošne karantene rigorozni, toda razmeroma kratki, kasneje pa parcialni in ciljani. In drugič, da morajo biti politike zaposlovanja čim bolj sistematične, dolgoročne in sistemske. Torej je epidemiološka logika ravno nasprotna ekonomski. Nemčija je skrajšanje delovnega časa (»Kurzarbeit«) uvedla v Hartzevih reformah Schröderjeve vlade v devetdesetih. Postala je del stalnih ukrepov in politik, zato so v veliki recesiji ubranili petino delovnih mest. Italija je s podobnim ukrepom, toda ad hoc pristopom doživela neuspeh. Med veliko recesijo po letu 2009 je 25 od 33 držav OECD uporabilo ta inštrument, toda uspelo je zgolj nekaterim. Koristil je srednje zadolženim podjetjem, ni pa preprečil brezposelnosti v slabih podjetjih, bolj so ga uporabljali v visoko tehnoloških industrijah, manj v delovno intenzivnih z nizkimi plačami. Pomembni so kombinacija ukrepov, enostavne pogodbe in hiter finančni dotok. Instrument je lahko časovno omejen, toda raba mora biti stalna.

Slovenski pristop je ad hoc protikrizni ukrep, vlada razume trg dela kot stanje in ne tok sprememb. Nemčija »Kurzarbeit« uporablja kot samodejni stabilizator v času recesij in kriznih lomov. Ukrep deluje, če je sistemski in sistematičen, kar naš seveda ni. S pametno rabo lahko postane trojanski konj prihodnjih rešitev. Toda prevare so v zmage spremenili samo stari Grki. Žal to ne velja za naše Trojance z Brda.