Banda proti banditom

Vlado Miheljak

5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Dva leva

»Torej vi demonstrirate za ne vem kaj. In vi ravno tako. Ali vas ni sram? Banda!«
— Tako je bivši ustavni sodnik dr. Ernest Petrič zabrusil demonstrantom. (24ur.com)

»Izjave raznih agitatorjev, od znanih likov, kot sta Coughlin in Gerard Smith, do malih provincijskih prodajalcev sovraštva, so si tako podobne, da v načelu zadošča, da analiziramo samo govore enega od njih, pa že poznamo vse. Vrh tega pa so tudi govori monotoni, in brž ko spoznamo zelo omejeno zalogo motivov in retoričnih prijemov, v njih najdemo spet le neskončno ponavljanje. Pravzaprav sta ponavljanje in idejno siromaštvo nujni sestavini celotne tehnike.«
— Theodor Adorno leta 1951 o vsebinsko in časovno univerzalni tehniki demagogov in agitatorjev

Če imena iz Adornovega »ameriškega« obdobja aktualiziramo s Trumpom, Orbánom, Salvinijem ... in prištejemo majhne provincialne in lokalne prodajalce sovraštva, kot je Janša z vsemi svojimi grimsi, hojsi, černači, mahniči, zveri, tomčevimi in drugim zvestim spremstvom, dobimo dodatno potrditev točnosti diagnoze o vsebinski in časovni univerzalnosti retoričnih obrazcev in metod demagoškega delovanja in govorjenja. Nenehno, vztrajno ponavljanje je ključna skrivnost. No, novo pa je to, da starih izjav, ekscesov, izpadov ne nevtralizirajo s klasično tehniko, dva koraka naprej, korak nazaj, ampak tako, da je vsaka naslednja, vsaka nova še bolj zaostrena in tako ublaži prejšnjo. In predvsem, ekscesnih izpadov je preprosto preveč, da bi jih sploh lahko beležili in pomnili. Ta čas se zdi, da politična vidovica, Vidov ples, najbolj trese ministra Hojsa. Ki izstopa s presežno prostaško in ščuvaško govorico. Njegova polizobrazba, nevednost, nekvalificiranost očitno niso hendikep, ampak prednost. Prednost v tem, da lahko brez zavor in dvomov izvršuje gospodarjevo voljo in željo. Tako brez težav daje policiji usmeritve in navodila, ki presegajo njegova pooblastila, direktno ščuva k obračunavanju z novinarji in udeleženci protestov. Sedaj je začel (notranji minister!) v zapisih na Twitterju še neposredno obračunavati z enim od neformalnih vodij protestov Jenullom po gentilnih obrazcih. Pač diskreditira ga v družinskem paketu. Kar je sicer splošna značilnost spletnih smetarjev. A da rodovniške karakterizacije izrisujejo v medijih in neposredno v izjavah politikov, je specialnost in ekskluzivnost desnice.

Janša, podobno kot Trump, samoočarano, razglasi, da je v spopadu s koronavirusom najboljši; vse evidentne polomije in packarije pa naprti Šarcu. Kot tudi Trump razloge in krivdo za prazna skladišča zdravstvenih pripomočkov in zaščitne opreme naprti Obamovi administraciji izpred štirih let. Oba obsedeno in onkraj nadzora tvitata. Medtem ko ves svet podpira ameriške protestnike, Janša kot eden redkih svetovnih politikov podpira Trumpove izpade ob zadnjih nemirih.

In to, da doma vse bolj neti požar med mirno, pravzaprav »ekstremno mirno« protestno množico in doslej pretežno korektno in zadržano policijo, je izraz Janševe generične strahopetnosti. Ne samo, da ograjuje in pregrajuje Ljubljano bolj, kot so jo med okupacijo fašisti, prek svojega emisarja pošilja nad civilno družbo, nad mirne demonstrante tudi policijo, ki je prisiljena popisovati tiste, ki lepijo na tla papirnate odtise stopal, ki pišejo z otroško kredo po pločnikih, ki nosijo transparente z Janševim imenom. Vlada med tem forsira kadrovski cunami na vseh vodilnih položajih nadzornih in strokovnih institucij, tudi tam, kjer ni nobene formalne podlage. Zadnji, a najbrž ne poslednji je bil direktor Sursa, ker pač statistike ni pustil prikrojevati aktualnemu interesu in okusu oblasti. Pač, vsi, ki kakorkoli podvomijo, so ozmerjani, diskvalificirani. Še tuje novinarje zmerja v mafijskem slogu in z mafijskim besednjakom. Ob tem pa se v zaodrju, za paravanom, odvija drama lepljivih prstov, korupcije, klientelizma, nepotizma.

A paradoksno je, da bi bil Janša vaški posebnež, razcepljen med ortopartijsko preteklostjo in aktualnimi veličinskimi blodnjami, v najboljšem primeru guru sekte nekulturnih, akulturnih ljudi z demokratičnim primanjkljajem, če mu ne bi iz različnih, praviloma oportunih razlogov dajali legitimitete tisti posamezniki in stranke, ki po lastnih zagotovilih vrednotno z njim niso nič sorodni.

Tako denimo diplomat, univerzitetni profesor mednarodnega prava, predsednikov svetovalec mirne protestnike proti Janševemu režimu ozmerja z bando in jih vpraša, ali jih ni nič sram. Pravzaprav mu je treba odgovoriti pritrdilno: da, sram nas je. Sram ne le za aktualno avtoritarno, koruptivno in demagoško oblast, ampak tudi za kolaboracijo nominalno demokraciji zavezanih strank. In ne nazadnje nas je sram tudi za Petriča. Ki tudi sam demonstrira hude težave v razumevanju političnih svoboščin in demokratičnih standardov. Po njegovem morajo biti razlogi, da upravičiš konzumpcijo ustavno zagotovljenih svoboščin, utemeljeni oziroma si moraš politične svoboščine in pravice prislužiti. To je star napev, ki smo se ga naposlušali že v prejšnjem režimu. In kar naenkrat ga skrbi tendenca, da bi se problemi reševali na ulici. Zanimivo. Ko so tisti, proti katerim sedaj ogorčene množice demonstrirajo, svojo nedolžnost branili pred sodno palačo namesto v razpravni dvorani, in s proceduralnimi triki dosegli zastaranje primerov, se ni oglašal. Ne vem, ali mu je res treba v zrelih letih še vedno panično paziti, da vselej sede na pravi vlak ali da izskoči z napačne kompozicije. Od orto linije do Kavčiča in nazaj. Enkrat v rdeči partiji, drugič pri rdeči maši; enkrat rdeča kravata, drugič rumena. Enkrat golaž na partizanskem mitingu, drugič na taboru SDS v Lepeni ... Takšno nenehno preskakovanje je morda strategija oziroma kvaliteta političnega preživetja, ni pa znak pokončnosti.

Prej nasprotno.