Vlado Miheljak

12. 6. 2020  |  Mladina 24  |  Dva leva

Führer v Marburgu

(fašistoidna koalicija pa v Ljubljani)

»Od zmagovite nemške vojske osvobojen Marburg, ki preživlja sedaj svoje zgodovinske in slavnostne dneve, je v soboto, dne 26. aprila t. l. imel svoj največji dan. Obiskal ga je njegov osvoboditelj in Führer Adolf Hitler ...«
— (Štajerski gospodar, 3. 5. 1941) Maribor je že dolgo pred napovedanim Thompsonom gostil imenitnega gosta.

»Soroseva zalega z Mirovnega inštituta je priznala, da so protesti proti vladi in klici k smrti organizirani.«
— (Nova 24 TV, 7. 6. 2020)

»Zalega: ... uničiti, zatreti zalego; gosenice, podgane, voluharji in druga zalega ... slabš., navadno s prilastkom nezaželeni, škodljivi ljudje: ta zalega se hoče polastiti oblasti; izkoriščevalska, tatinska zalega / bibl. gadja zalega / kot psovka: ustrelim te, zalega pasja.«
— (SSKJ)

»Ne bomo vam dovolili, da Slovence znova pahnete v bratomorno divjaštvo. Preveč gorja je to slepo sovraštvo že povzročilo in storili bomo vse, kar je treba, da vam to ne bo uspelo.«
— (6. 6. 2020) Vojščak Janša ve, da se pred državljansko vojno ubranimo z državljansko vojno.

Ah, nikar ga ne jemljimo resno ali celo mirimo. Nič ne gladimo povedi. S tem mu prav nič ne pomagamo. »Smrt janšizmu!« Pa kaj? »Smrt Janši!« Pa kaj? V teh dneh se je razvila skoraj teoretska razprava, kaj pomenijo krilatice, zlasti pa, kdaj se je vse skupaj začelo. Pred ali po Depali vasi in razkritju avtoritarne, pučistične narave in temeljne antidemokratske orientacije naslovnika? Potujimo že enkrat misterij praizrečenega. V resnici je bilo veliko prej in v drugem kontekstu. (glej sliko na strani 72) Osmega julija 1988 se je Mladinin fotograf Tone Stojko zjutraj odpravil na Resljevo 16 in na zbledeli tabli uredništva pred vhodom v stavbo zagledal svež grafit: »Smrt Janši«, »Smrt janšizmu«. A na prvem mestu: »Smrt Mladini«. Pa nihče od takratnih mladinašev ni bi presunjen in v sicer zapletenih časih te mazaške akcije ni razumel kot grožnje, težje od besednega ekscesa. Saj ne da so besede nedolžne, a veliko bolj konsekventna so dejanja. In predvsem: ni toliko pomembno, kaj se izreče, kot kdo izreče in kje izreče. Splet in ulica so polni anonimnih smetarjev, ki tedensko pobijejo cele regimente privržencev napačne politike, navijačev napačnega kluba, ljudi napačne spolne orientacije ... Nekatere ubijejo ničkolikokrat. A je velika razlika, ali »ubijajo« anonimusi, sleherniki, ali pa ubijajo, ščuvajo, diskreditirajo javne osebnosti in javna občila. Ste kdaj v etabliranih (»levoliberalnih«) medijih ali iz ust levih in sredinskih politikov slišali, videli ali prebrali neposredne diskvalifikacije, grožnje? Ste pa to redno zasledili pri desnih v madžarsko-janševih medijih. Ne le razni hojsi, mahniči, tomčeve, grimsi, černači ... tudi Janša govori in manično bruha tvite kot prostak za šankom, kot ulični batinar.

A kot rečeno, Janša bi bil vaški posebnež, obseden z grandomanskimi idejami in avtoritarnimi vzgibi, če mu ne bi zaradi sebičnih razlogov asistirali tisti, ki so pred volitvami nagovarjali volivce – in ti jim nikakor niso podelili mandata za kolaboracijo z avtoritarno, nedemokratično politiko. V redu. Desus je bil vedno zgolj dobro naoljen stroj za nategovanje upokojencev ter najbolj ranljivih in naivnih starejših skupin volivcev. S Pivčevo je to le še bolj izrazito. In navsezadnje ne gre obsojati raznih peričev, slug, pa funkcionalno nepismenih zorčičev in rajićev in kar jih je še neopaznih poslank in poslancev SMC, da dobesedno živijo od 5. do 5. v mesecu, ko odprejo plačilno listo in triumfalno vzkliknejo: »Pa smo zvozili še za en mesec!« Pravzaprav imajo prav, ko ugotavljajo, da za to vlado ni alternative. Res je. Po njej bo za njih samo še pokop. Veliko težje pa je razumeti denimo formirano družboslovko Kustečevo, ki bi se morala bolj kot drugi iz kolaborantskih strank zavedati, kaj se ta trenutek dogaja s sfero javnega, političnega, pravnega. Strukturne spremembe, ki smo jim priča ter jih Janša in njegovo spremstvo niti več ne prikrivajo, so nepovratne. Če na primer uspe manever razgradnje javne televizije, kot ga je pravkar brez zadržkov razkril, tega ne bo nikoli več mogoče sanirati. Očitno ni dojela, da političnega nahrbtnika ne moreš poljubno polniti in prazniti. Kar enkrat naložiš vanj, te poslej spremlja in zaznamuje za vedno. Tudi kolaboracija z najbolj proslulo politiko poosamosvojtvene Slovenije.

Očitno pa tega ne dojema niti Fajonova, ki je ambiciozno in s smelimi napovedmi zmagovitega pohoda na oblast prevzela stranko. Stranka, ki se vse od ere pokojnega Kocijančiča ni znala socialdemokratsko umestiti, je bila prisiljena iskati nekoga, ki bi jo premaknil iz mrtvega teka. In izbrala najslabšo možnost. Če gre pri SMC in Desusu za neposredno kolaboracijo, SD z nastopom Fajonove posredno kolaborira z Janšo – skozi njen popolnoma nekritičen odnos do Pahorja. Fajonova odpravlja tisto malenkost distance, ki jo je imel do Pahorja Židan, ki ta čas daje legitimiteto strukturni in kadrovski revoluciji, demontaži pravnega reda. Pahor ni niti enkrat samkrat usmeril prsta v Janšo. In Fajonova enkrat samkrat v Pahorja. Zato se je tudi zapletla v aferi Thompson. Ugotavlja namreč, da »ni problem, da Thompson podpira ustaštvo. Problem je, da to podpira naša vlada!« O.K., ima prav. A še večji problem je, da koncert pasivno podpira tudi Pahor, ki sprenevedavo ugotavlja, kako »ni stvar politike, da dopušča ali prepoveduje koncerte ...«. In še večji problem je, da takšnega Pahorja brez zadržkov podpirata SD in Fajonova.

Če Fajonova misli resno, se bo morala ob interpelaciji proti Hojsu ukvarjati tudi in predvsem s Pahorjem.

Čakamo.