Semenj ekonomske ničevosti

dr. Bogomir Kovač

5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Ekonomija

EU je konec junija ponudila članicam Evropski reševalni program (ERP), skupaj z novim sedemletnim proračunom pomeni temeljni fiskalni okvir spoprijema s sedanjo krizo in želenim razvojem. Bruseljski politiki pri tem vsevprek uporabljajo močno simbolno navezavo na nekdanji Marshallov plan povojne rekonstrukcije Evrope. Stari plan je tlakoval zmagovito pot povojne EU, novi program je obupni poizkus reševanja evropskega projekta. Gre bolj za ekonomski kot politični projekt, ki stavi na nominalno napihnjenost, manj pa na realno izvedljivost. Med tremi razvojnimi stebri je socialna država najšibkejši člen. Slovenija navidezno dobiva veliko, toda dober odstotek BDP na leto do konca desetletja je lahko zgolj semenski krompir. Za dejanski razvojni zasuk bomo potrebovali veliko bolj natančni strateški načrt, kot sta ga zmogli Cerarjeva in Šarčeva vlada. Janševa pa bi se morala izogniti svojim starim napakam iz slavnega mandata 2004–2008.

Pandemijska kriza prinaša v EU domala simetričen šok, odzivi članic pa so razkrili različne sposobnosti zdravstvenih sistemov, učinkovitosti ekonomskih ukrepov in političnega zaupanja med oblastmi in ljudmi. V Bruslju so šele 26. marca dali prvo skupno izjavo glede izhodne strategije, sredi aprila sta evropska komisija in Evropska centralna banka oblikovali skupne usmeritve za prožno, vzdržno in pravičnejšo EU, konec maja pa smo dočakali končni fiskalni okvir EU. Gre za skupni večletni reševalni program in novi proračun, skupaj okoli 2000 milijard za obdobje do leta 2028. Vse je usmerjeno k ponovnemu ekonomskemu odpiranju enotnega trga, ponovni obnovitvi vrednostnih in ponudbenih verig, poglabljanju unije. Zelena tranzicija in digitalna transformacija sta čelna stebra, ki potem poganjata še tretjega, socialnoekonomskega. Na tem temeljita strateška avtonomija in konkurenčna prednost EU v razmerju do ZDA in Kitajske. Od tod vzhičenost mnogih, da je to nekakšen novi Marshallov plan. Toda zgodovinske vzporednice so zavajajoče.

Marshallov plan je bil med letoma 1947 in 1951 namenjen politično-ekonomski obnovi Zahodne Evrope po drugi svetovni vojni. ZDA so z njim podprle interese ameriških podjetij in spodbudile trge z ekonomsko obnovo Evrope, za vsako ceno so hoteli zaustaviti širitev komunističnih režimov. Izhodiščna ideja je bila bolj politična kot ekonomska. Seveda, imenovanje plana po zunanjem ministru in ne predsedniku Trumanu je tedaj narekovalo volilno leto v ZDA in republikanska prevlada v kongresu. Tudi sedanja vrednost 120 milijard evrov tedanjih ameriških investicij je bilo premalo za resen zagon evropske gospodarske rasti. Marshallov plan zato prinaša drugačno sporočilo od običajnih interpretacij. Zgodovinsko slavo mu je prineslo oblikovanje novega institucionalnega okolja delovanja 16 držav, zaupanje v tržne institucije in prepričanje o nujnosti ekonomskih in razvojnih politik. Postavil je evropske okvire mešanega tržno-planskega gospodarstva, socialne države in evropskega povezovanja. Spodbudil je politično debirokratizacijo in ekonomsko decentralizacijo pri tedanjih evropskih vladah. Tu so se kalila ekonomska načela evropske subsidiarnosti in gradniki nujne politične legitimnosti razvojnih sprememb. Dejansko je Marshallov plan izjemen primer uspešnega strukturnega prilagajanja in institucionalnih reform. Pomagal je rešiti koordinacijski problem povojne Evrope. To pa je točka preloma tudi za današnjo EU pri reševanju krize covid-19.

Marshallov plan je bil predvsem dobro izdelan transatlantski politični projekt, zato je ekonomsko uspel. Danes ZDA skrbijo predvsem zase, EU ni del njihove interesne sfere, Kitajska jih ne ogroža na evropskih tleh. Tudi EU je danes bolj kompleksna in različna, nacionalna suverenost, ekonomski nacionalizem in politični populizem so danes močnejši kot nekdaj, bogati sever je na ekonomskih okopih, višegrajska skupina tiči v krizi liberalne demokracije. In predvsem v ozadju sprememb ni socialne države, neoliberalizem jo je skrčil na nujno delovanje nekaj javnih sistemov, nobenega konsenza ni glede redistribucije bogastva in dejanske vključenosti ljudi. Samo pet odstotkov brezposelnih in prekarcev je danes organiziranih v sindikatih, po vojni pa so ti pokrivali večino zaposlenih in krojili plačno politiko socialne države. Nič ni tako, kot je bilo.

Sedanji fiskalni paket je finančno prešibak, da bi potegnil EU iz krize, politično nima nobenih ambicij. Od prvotnih 1500 milijard reševalnega sklada imamo polovico, skupaj s proračunom bo do leta 2028 povprečno na voljo slabih 300 milijard na leto. Politični semenj ekonomske ničevosti, kot vedno doslej. Slovenija dobiva iz sklada 5,1 milijarde, na prebivalca smo z 2404 evra na sedmem mestu, za Hrvaško. Seveda, države bodo morale izdelati nacionalne razvojne načrte, selektivni seznam investicij Janševa vlada že pripravlja, pomembne bodo pri tem evropske razvojne prioritete. Toda Slovenija bi morala do leta 2030 porabiti za te cilje tri odstotke BDP na leto, dvakrat več, kot bo dobila od EU. Še vedno pa ne vemo, kako preseči neoliberalno blokado socialne države in njenih javnih servisov. Povsod manjkajo investicije v socialne in zdravstvene institucije, v mreže socialnih pravic za ranljive skupine prebivalcev, ki jih je pandemija najbolj prizadela. Koliko bolnišnic in domov za ostarele bomo dobili, kdaj bomo imeli državljanski dohodek, kako bo EU imela lastno rezervo medicinske opreme in kriznih interventnih skupin za naravne nesreče. Slovenski komisar je tu bleda senca naših evropskih ambicij.

EU je po epidemiji covid-19 manj liberalna in bolj imuna na želene spremembe. Socialna imobilizacija od spodaj je uspela zaradi strahu in odgovornosti ljudi, krizni menedžment elit od zgoraj navzdol pa je očiten evropski in domači polom. Takšnega eksperimenta si ne moremo več privoščiti. In zato je vse več ljudi upravičeno na ulici.