Piš z Dinare

Heni Erceg

5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Hrvaška

»Zelo rad pridem v Knin, predvsem zaradi Josipe Rimac,« je pred časom govoril hrvaški premier in predsednik vladajoče stranke. Mesto, v katero rad pride, je bilo do zadnje vojne sivo podeželsko gnezdo s tovarno vijakov, ki je dajala kruh prebivalcem in je danes seveda ni več, kulturnim domom in veliko vojašnico JLA. Za Knin je vedel le malokdo, dokler v devetdesetih letih ni postal žarišče upora krajinskih Srbov, po koncu spopadov leta 1995 pa je bil razglašen za kraljevsko mesto – v njem naj bi bili pred milijonom let okronali nekega kralja Zvonimira – in kultni kraj upora proti srbskim napadalcem, iz katerega so srbsko prebivalstvo izgnali, vanj pa naselili »zaslužne« veterane in Hrvate s Kosova. No, če ne štejemo priložnostnih desničarskih slavij, Knin v mrtvilu in zaradi naglega izseljevanja prebivalstva zdaj kraljevsko hira, mumificiran s puhlo vojno mitologijo.

Kaj pa Josipa Rimac, zaradi katere premier »rad pride v Knin«? Ah, če bi sodili po njej, bi se moralo mesto kosati s kakim uspešnim evropskim mestecem, toda resnica je žal skrajno plehka, prav kakor sleherni nastop predsednika hrvaške vlade. Na hrbtu te podeželske modrijanke – ki se je v stranko včlanila s 16 leti, ji zvesto služila, se spretno vzpenjala po strankarski lestvici in bila več let županja Knina, potem pa na predlog predsednika vlade postala državna sekretarka – se danes lomi vsa beda, politična in moralna, stranke, ki že 30 let vlada Hrvaški in jo duši. Gre za žensko, ki je čez noč postala simbol HDZ, ki so jo imenovali »kraljica Knina«, ki je, oblečena v drage dizajnerske cunjice, polnila strani bulvarskega časopisja … te dni pa je končala v zagrebškem zaporu. Ker naj bi bila na čelu mafijske hobotnice, s katero je bilo povezanih kar nekaj pomembnih živin iz državnih ustanov in ministrstev, ljudi, ki so vsi po vrsti člani vladajoče stranke in so bogateli z neko vetrno elektrarno, ona pa naj bi bila dajala in prejemala podkupnine in delala v prid sumljivih osebkov. Na kratko, razkrila se je še ena tako imenovana grozljiva korupcijska afera. Za razkritje sta seveda zaslužna le premier in njegova odločnost, da enkrat za vselej izkorenini korupcijo in klientelizem, ki uničujeta Hrvaško.

Pa se je »pravna država« – kot po naključju ravno pred volitvami – odzvala in pozaprla vse te pomembne državne uradnike in nekoč priljubljena »kninska kraljica« – za njene afere se ve že dolgo, tako da je zanje gotovo vedel tudi premier – je nenadoma postala prva dama Cose nostre. Pametni kakopak vedo, da gre za še eno predvolilno farso, toda volivci HDZ so čudaki in po njihovem mnenju nedavne aretacije menda dokazujejo, da se stranka na oblasti na vso moč bori proti korupciji. Čeprav tu pridemo do bistroumnega nesmisla, kajti prav ta stranka je začetnica in izvrševalka nepredstavljive korupcije na vseh ravneh oblasti, nazorneje rečeno, tam, kamor stopi hadezejevska noga, trava ne raste več.

Poveljnik v tej krvavi protikorupcijski bitki pa naj bi bil v zadnji četrtini tekme prav premier, ki je bil prisiljen v treh letih mandata pod pritiskom medijev zamenjati kar 13 ministrov. In to zaradi korupcije! Štirinajsti, minister za obrambo, je odšel sam, ker menda »čustveno« ni zmogel prenesti strmoglavljenja vojaškega helikopterja in smrti dveh pilotov. V resnici je odnesel pete, ko so začeli izhajati članki o nezakoniti pridobitvi ogromnega zazidljivega zemljišča, ki mu ga je pred časom podelilo prav obrambno ministrstvo. Štirinajst ministrov, odstavljenih zaradi korupcije, je bilanca vlade, ki naj bi se zdaj – z izdajo lastnega proizvoda, ženske, ki je bila vzgojena pri samem viru korupcije, v stranki, zaradi katere je Hrvaška premrežena s sorodniki njenih vodilnih članov in zvestimi privrženci – uveljavila kot politični zastavonoša boja proti kriminalu.

V resnici največji greh aretirane dame ni hiša s tremi stanovanji, ki jo je nezakonito pridobila, ker je njen soprog tako imenovani branitelj, niti niso njen največji greh počitniške hiše ali zemljišča ob morju, to ni denar, pridobljen z delovanjem v prid kriminalcev, ki so skušali obogateti tako, da so v jadra lovili piš z Dinare nad Kninom. Ne, njen greh je bil precej večji in bolj nespameten – pridružila se je »napačni« frakciji v HDZ, tisti, ki je nasprotovala sedanjemu premieru. Zato je ta tik pred bližajočimi se volitvami v njej našel grešnega kozla.

In spet se je, kot že pri številnih aretacijah pripadnikov različnih kriminalnih združb, ki so jih nato hitro izpustili na prostost, procesi proti njim pa so se vlekli leta in leta, dokler javnost ni pozabila, kdo je kdo v teh pomembnih akcijah »pravne države«, spet se je torej pokazala najslabša plat zgodbe. To je usodna povezanost politike in pravosodja, znamenje, trenutek, ko politična veja oblasti ukaže pravosodni: »Spravite jih za zapahe!«, trenutek, ko medije obvestijo, da se bo policija lotila preiskav in aretacij, trenutek sinhronizacije politike in domnevno neodvisnega sodstva. Zato je malo pred koncem mandata ta vlada imenovala »svojo« državno tožilko, žensko brez referenc in tik pred upokojitvijo. Da bi se borila proti korupciji. Po nalogu izvršne veje oblasti. Toda ali bo ta otopeli narod v veličastni »aferi vetrne elektrarne« vendarle prepoznal še en hadezejevski piš, še eno predvolilno grotesko, po kateri se bo korupcija, če bo stranka na volitvah zmagala, še bolj razbohotila? Če je sploh še mogoče kaj ukrasti, odtujiti, uničiti …