12. 6. 2020 | Mladina 24 | Uvodnik
Vojska je na meji
Bil je januar leta 1998, Sloveniji je že slabo leto vladala koalicija LDS in SLS, premier je bil Janez Drnovšek, ljudska stranka Marjana Podobnika pa je za obrambnega ministra postavila Tita Turnška. Odnosi s sosednjo Hrvaško so bili – kot vedno – zapleteni. Zakaj so slovenski vojaški vohuni v zelenem kombiju ob meji poskušali uloviti pogovore v sosednji Hrvaški, še danes ni pojasnjeno. A bilo je takole: vojaška vohuna Tone in Brane (res jima je tako ime) sta z zelenim vohunskim kombijem nevede zapeljala na drugo stran meje, na Hrvaško. Seveda so Hrvati to opazili in ju aretirali. Kot v slabi komediji. Bilo je tako trapasto, da sta se dogodku smejali Hrvaška in Slovenija – le da mi malce kislo. A smejali smo se, tudi zaradi nekega zdravega odnosa do vseh teh represivnih služb, začenši z vojsko. Pač taka je vojska in taki so vohuni – tako je bilo v Jugoslaviji in tako je še zdaj v Sloveniji in tako je skoraj povsod po svetu.
Seveda je bila zadeva politično prekleto resna. Spet se je pokazalo, zakaj je v zakonodaji tako ostro določeno, da vojaki in vojaške obveščevalne službe ne smejo posegati v civilno sfero. To je temeljno pravilo, ki je zapisano v slovensko zakonodajo in ustavo. Vsebinsko je tako zato, ker preprosto ne obvladajo stvari in so nevarni. Takrat so skuhali hud diplomatski spor.
Sumi, da je sedanja vlada poslala vojsko na južno in zahodno mejo, čeprav ji tega državni zbor izrecno ni dovolil, so se pojavili že aprila. Ljudje z obmejnih območij so poročali, da srečujejo vojaške patrulje. Seveda so na ministrstvu in v vladi vse zanikali – kar ni presenetljivo: če bi bilo res, bi šlo za kršenje zakonodaje in ustave.
Nato je sredi maja zamejski Primorski dnevnik objavil pričevanje para, ki se je pri Mihelah v dolini Glinščice naključno srečal z vojaško patruljo: »Iskala sva stezo, da bi prišla do želenega cilja. Prišla sva do križišča in za trenutek šla narazen, da bi preverila, ali sva morda zgrešila pot. Po nekaj prehojenih metrih priteče proti meni oseba v vojaški opremi in kriči, naj se nemudoma ustavim. Nato spregovori v angleščini ‘Sit down’. Prestrašil sem se. Nisem vedel, kaj se dogaja. Mislil sem, da je neki ‘norec’, ki se igra vojaka. Ukazal mi je, naj klecnem. Avtomatsko puško mi je meril naravnost v glavo. Potem sem ga vprašal, kaj se dogaja. Ko je ta oseba slišala, da govorim slovensko, je umaknil orožje in se začel opravičevati. Bil je vojak Slovenske vojske. Utemeljil mi je, da s kolegom, ki je medtem sledil moji punci, patruljirata obmejno območje in iščeta morebitne migrante, ki na tem območju dnevno prečkajo mejo in so na poti proti Italiji.« No, Tonin in vlada sta zanikala, da bi bili to lahko vojaki. Na vprašanja, ali bi bili lahko vardisti, pa se ministrstvo ni odzvalo.
Zdaj je jasno, zakaj. Ker so očitno že takrat vedeli, da je puško v glavo sprehajalca nameril slovenski vojak. Policija, kot je razkrila POP TV, je navzočnost vojaške patrulje razbrala iz posnetkov obmejnih kamer. Glede na to, da so omenjenemu paru pokazali fotografije vojakov, ki so jih lahko dobili le v vojski, je tudi jasno, da na ministrstvu že več tednov vedo, kaj se je zgodilo. Vseeno so zavajali javnost in lagali italijanskim oblastem, ki so vojake na meji razumeli kot obmejni incident. Lagali so poslancem, zmerjali novinarje.
Kako so si drznili iti tako daleč? Očitno je, da je minister Tonin računal, da zadeva ne bo prišla v javnost, da bosta za to torej »poskrbela« minister za notranje zadeve Aleš Hojs in direktor policije, ki ga je politično nastavila SDS. Zahvala, da je javnost izvedela za to, gre spet žvižgačem – tokrat iz policije.
No, zdaj so zadeve resnejše kot prej. V vojski – v nasprotju z ministrstvom, ki to zanika – neuradno priznavajo, da patruljirajo na južni in na zahodni meji, pri čemer je fokus seveda južna meja. »Običajno so patrulje vedno mešane, lahko pa se zgodi, da ima en civilni policist, če lahko tako rečem, dve ali tri patrulje, ki je potem vsaka na svojem območju. A mi vedno poročamo policistu,« nam je neuradno povedal vojaški častnik.
Danes vemo, da so vojaki dejansko na obeh mejah – le da migranti, ki jim vojaki morda tudi merijo v glavo, pač o tem ne poročajo. Prav zato, ker vojaki nimajo ne znanja ne vednosti, da bi lahko to počeli, je to predvideno le za res izredne razmere, in še v tem primeru mora to odobriti državni zbor. Slednji tega ni storil.
Gre za hude kršitve, vendar ne nepričakovane. Nasprotno, kar se dogaja, je pričakovano. Vedeli smo, da bo tako, ko je Janša postavil častiželjnega Tonina za obrambnega ministra. Vedeli smo, da ga bo speljal v svoje »vojne«. Mimo zakonodaje. Enako, kot je »zapeljal« Počivalška, da mu je dal seznam podjetij, ki naj dobavljajo zaščitno opremo. In ne dvomimo, da bo Janša zaščitil tudi Tonina. Enako kot Počivalška – umazan z njegovimi »posli« bo lahko le še pridno sedel in kimal.
Vedeli so, v kaj gredo. Janša jih je ujel na njihovo oblastiželjnost in z njimi lahko dela, kar hoče. Oni pa so odgovorni svojim volivcem.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.