Grega Repovž

19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Uvodnik

Vrnimo se na začetek

Konec preteklega tedna smo na uredništvo dobili kratko pismo. Pisala nam je slovenska zamejka iz Madžarske, ki že dolga leta živi in dela na akademskem področju v Budimpešti. Ni vprašanje, ali Janez Janša dejansko preslikava madžarski model v Slovenijo, temveč ali madžarski model odziva na Orbána ponavljajo tisti, ki so zavezani demokraciji, je zapisala. Žal se zdi, da delajo enake napake, je zapisala.

»Ne gre za politiko. Ne borite se zoper ljudi, ki imajo kakršnokoli ideologijo. Iz ideologije in politike vzamejo tisto, kar jim pride prav. In prav nič jih ne moti, če je v popolnem nasprotju s tistim, kar so govorili včeraj. Nimajo prepričanj. Za denar gre. In prepričani so, da jim ta denar pripada, da imajo pravico prilastiti si, kar je sicer državno, to uporabljati zase, da to pripada njim osebno. Najbolj normalno jim je, da privatizirajo podjetja, posle. Samo to gledajo. Več ko si prilastijo, bolj se čutijo uspešni in bolj narodno zavedni. Avtomobili, statusni simboli, šampanjci, usnjene sedežne garniture. Vem, to se zdi vam banalno, saj vi razmišljate politično. A v njih ni nič političnega. Samo za denar gre.«

Kako smo to lahko pozabili? Kako smo lahko pozabili na izvorni razlog za proteste – ko smo sredi epidemije ugotovili, da so državni denar speljali k posrednikom in si obračunavali po več milijonov evrov provizije na posamičen posel in hkrati trdili, da so ljudje umirali? In takrat smo vedeli: ja, ljudje so umirali, vi ste pa iz tega naredili posel. Jasno nam je bilo, vse je bilo tako evidentno, ker smo imeli srečo, da se je temu neki človek uprl in v javnost spravil dokumente. Zato so se sploh pojavili kolesarji po večjih in manjših slovenskih mestih. Že leta vemo, da je SDS (ostali dobijo drobtinice in seveda obvezo molka) dejansko poslovni model, ne pa politična stranka. In ko so prišli na oblast, so se začeli nemudoma ukvarjati le s posli. Sredi najhujše krize so spreminjali zakon, da bi lahko izpeljali velike investicije. Velike investicije, ki po novem nimajo več nadzora, za katere ni treba več pridobivati dovoljenj – pri čemer vsi vemo, da so z velikimi investicijami povezane tudi velike provizije. Opazujemo razgradnjo vseh nadzorstvenih organizacij – ki jih razgrajujejo prav zato, da bodo dokazi o izpeljanih poslih lahko izginili. Policija je popolnoma obglavljena, pred našimi očmi odstavljajo kriminaliste, ki so sodelovali pri pregonu njihovih preteklih poslov. Točno vedo, da imajo malo časa, da morajo te posle izpeljati čim prej, ker verjetno na naslednjih volitvah ne bodo dobili dovolj glasov – a hitijo zato, da bo čez dve leti, ko bo morda prišla druga oblast, že vse to nepovratno. Točno vedo, kaj delajo. Gre za zelo natančno organizirano kliko z jasnimi nameni – prilastiti si sredstva, finančne tokove, privatizirati dejavnosti in investicije preusmeriti tako, da jih bodo na dolgi rok obvladovali. To ni nič novega – vse to smo videli po malodane vseh državah evropskega vzhoda. Od Ljubljane do Moskve je ta svet zelo podoben. Zadeva ima tudi ime: sistemska korupcija.

A ost pisma iz Budimpešte je drugje: da namreč tisti, ki je delal napake, ni Orbán, ampak tisti, ki tega niso znali ustaviti. Ne, ker si tega ne bi srčno želeli, ampak ker so vedno znova nasedali na Orbánove provokacije, s katerimi jih je razdvajal, na njegove poteze, s katerimi je njihovo pozornost razpršil na tisoče problemov in področij, pri čemer mu je uspelo vedno znova prikriti tisto, kar je res počel. Pač privatiziral, preusmerjal denar, iz javnega delal zasebno. A na Madžarskem je to javnost vedno znova jemala kot nekaj, kar se dogaja ob razgradnji demokracije, nekaj obstranskega, kar gre zraven k taki oblasti. A če bi bilo biti demokratičen bolj dobičkonosno za Orbána, bi bil pač bolj demokratičen. Za denar gre, ne za politiko.

Osredotočenje na to, za kar njim res gre, omogoča tudi večjo enotnost tistih, ki oblasti nasprotujejo. In prav te enotnosti se taka oblast najbolj boji. Zato meče te bombice, zato dela ideološke škandale, glede katerih so pogledi različni. Medtem se dogajajo »posli«. Poglejmo samo koalicijsko debato o ustanovitvi demografskega sklada: prostodušno rečejo – in to vse koalicijske stranke –, da si bodo upravljanje demografskega sklada, v katerem naj bi bila zbrana srebrnina te nacije, razdelili glede na moč strank v koaliciji. Kako je to sploh mogoče? Izjava je najbolj prostodušno priznanje, kaj počnejo, pa smo jo popolnoma spregledali, ker smo vsak dan znova nasedli na kakšno izmed njihovih provokacij.

Zato se velja vrniti na začetek in biti pozoren na tisto, zaradi česar so si tako želeli priti na oblast in s čimer se sami dejansko največ ukvarjajo: pozoren je treba biti na denar. In že danes bi se morala opozicijska politika obvezati, da bo pregledala vsak posel, ki se je zgodil v času, ko so v imenu epidemije suspendirali celoten imunski sistem države – pri čemer večina teh ukrepov še vedno velja, da se ne bi slepili. Ukrepe, ki zadevajo ljudi, so res večinoma ukinili, na področju gospodarstva pa je Slovenija ostala sredi epidemije. Velik del nadzorstvenih funkcij države je še vedno izključenih. Z namenom seveda. Kot bi v polni zlatarni z odprtimi vitrinami ugasnili luč in potem dovolili, da vsi navzoči prostor zapustijo, ne da bi jim pregledali žepe.

Ko je premier Janša obiskal Slovensko vojsko, se je grobo norčeval iz občutljivosti javnosti na dejstvo, da je slovenski vojak uperil puško v glavo tržaškega Slovenca. Pri tem je uporabil svetopisemski rek, češ da v tem primeru kritiki »precejajo komarje, velblodov pa ne opazijo«. Janša je sicer želel reči nekaj drugega, a ima prav: osredotočiti se bo treba na tisto, zaradi česar so si Janša in njegovi tako želeli priti na oblast. Za začetek velja sešteti vse provizije, ki so jih izbrana podjetja pobrala pri dobavi zaščitne opreme.