Politično prekupčevanje

dr. Bogomir Kovač

12. 6. 2020  |  Mladina 24  |  Ekonomija

Demografski sklad (DS) je spet ena od pomembnejših tem na zmedenem političnem jedilniku slovenskih strankarskih kupčij. Posebnost krize covid-19 je nastavljanje izkrivljenih ogledal nerešenih družbenih problemov, starajoča se družba je ena od njih. Staranje prebivalstva, daljše življenje ljudi in skrb zanje je z vidika družbenega servisiranja zahtevnejše in dražje. Zahteva urejeno javno in zasebno financiranje ter dobro delovanje socialno tržnega gospodarstva. Prevladujoča neoliberalna agenda je tu povsem odpovedala. Zato so reforme pokojninskih, zdravstvenih in socialnovarstvenih sistemov stalnica političnih obljub in kilavih sprememb. Demografski sklad je stara ideja kapitalskega financiranja pokojninskih in tudi drugih sistemov v vedno novih preoblekah. Politični interesi so tu veliko večji od ekonomskih možnosti, ki jih ponuja. In tu je osrednji nesporazum.

Pandemija je najbolj prizadela starejše prebivalstvo, razkrila je vso ranljivost zdravstvenega, pokojninskega in socialnega sistema sodobnih družb. Leta 2018 smo prvič v zgodovini svetovnega prebivalstva imeli več starejših nad 65 let kot tistih, ki so mlajši od petih let, hkrati pa se na vseh ravneh povečuje tudi socialna neenakost. Posledice covid-19 so najbolj občutili prav starejši in revni in do leta 2070 bo tudi pri nas starih nad osemdeset let slaba desetina prebivalstva. Od tod sledijo trije sklepi. V starajoči se družbi lahko hitri pandemični ukrepi karantene in socialnega distanciranja prihranijo veliko življenj. Učinkovitost spopadanja s pandemijo je sorazmerna z razvitostjo in dostopnostjo javnih sistemov. In tretjič, kakršnokoli reformiranje in financiranje socialnih sistemov mora biti celovito in povezano. Vse troje je izhodišče za domišljenje demografskega sklada.

Ekonomisti se pri tem radi poigravamo s številkami. Če imamo ocenjeno statistično vrednost življenja (VSL), lahko izračunamo vrednost izgub umrlih zaradi pandemije. V ZDA je na primer VSL ocenjena na 11,5 mio USD, torej bi s to vrednostjo pri nas na primer izgubili dobro milijardo evrov. Če bi recimo prepolovili smrtnost v domovih za ostarele, je to »vredno« okoli pol milijarde. To so oportunitetni stroški pri oceni investiranja v negovalne bolnišnice in domove za ostarele. Drugi vidik iste zgodbe zadeva obseg in vire sredstev. Koeficient starostne odvisnosti prebivalstva kaže na razmerja določenih skupin v razmerju do delovno sposobnega prebivalstva. Koeficient se bo do leta 2060 podvojil, samo še 1,6 aktivnega prebivalstva bo lahko skrbelo za tiste nad 65 let. Staranje prebivalstva nas bo pri tem stalo desetino BDP. Fiskalna kriza države je torej neizbežna, zato iščemo državne sklade kot dodatne vire financiranja.

V Sloveniji smo zamudili ugoden političnoekonomski trenutek za kapitalsko financiranje socialne države ob privatizaciji družbene lastnine. Takrat je skupina ekonomistov (Ribnikar, Prašnikar, Kovač) predlagala prenos družbene lastnine na tri sklade (odškodninski, pokojninski, razvojni), solastništvo zaposlenih in posebno korporativno upravljanje podjetij. Privatizacija je ubrala drugačno pot, vmes smo skušali reformirati pokojninski sistem na treh stebrih, preživel je KAD, dobili smo SDH, razprodali smo večji del domače lastnine. DS je opredelil ZPIZ II konec leta 2012, v dveh letih naj bi uredili njegovo delovanje in financiranje. Prva je to poizkušala Cerarjeva vlada (2017), kasneje Šarčeva (2019), svoje predloge sta dala DeSUS (2018) in SDS (2019), sedaj je to agenda Janševe vlade. V ospredju je politični boj za strankarske položaje in poslovne interese, vsebine je bolj malo, finančne substance še manj. Toda težave so tudi drugod.

Prva zadeva namensko rabo. DS je bil sprva zamišljen kot dodatni pokojninski sklad, toda demografski problemi so širši in politike starajoče se družbe tudi. Na drugi strani je vrednost možnega premoženja 11 milijard, pri realni dolgoročni donosnosti med 2 in 3 odstotki (in ne 5 ali 7) to objektivno prinaša nekaj nad 100 milijonov na leto, približno torej dva odstotka letnih izdatkov za pokojnine. Tretjič, skladu preprosto manjkajo dodatni stabilni viri, sedanjih sredstev je premalo za ekonomske rešitve in preveč za politične kupčije. Četrtič, v njem bodo združil SDH, DUTB, KAD in Modro zavarovalnico, obglavili stare kadre in začeli z novimi, svojimi. In petič, v tem kaosu interesov bomo verjetno dobili nov holding in ne pokojninski sklad po načelih OECD. Pri vsem tem ne gre za ekonomsko varčevanje, temveč politično prekupčevanje. Očitno je to edini smisel in pravi cilj tega političnega projekta, ekonomskih si niti ne zastavlja več.

Dejansko problem pokojninskega sistema in slabih demografskih trendov tiči drugje. V obstoječi pokojninski reformi nikoli nismo spodbudili individualnih dolgoročnih varčevanj, razvili naložbenih pokojninskih skladov, uvedli individualnih pokojninskih računov. Premalo se ukvarjamo z gospodarsko rastjo, zaposlovanjem in dodano vrednostjo kot viri tekočega financiranja pokojnin, z vključevanjem pokojninskih skladov na domači trg kapitala. Vedno znova reformiramo prvi steber, drugi in tretji pa stojita v ozadju. Strategija dolgožive družbe je ostala mrtva črka na papirju, brez konkretnih politik in ukrepov, virov financiranja in investicijskega cikla sprememb. S starajočim se prebivalstvom naraščajo izdatki za pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno oskrbo, več je tudi negotovih oblik zaposlitev. Zato potrebujemo nov pristop vzdržnega financiranja socialne države. Covid-19 je tu lahko pomemben kažipot.

Slovenija potrebuje jasno demografsko politiko, dobro upravljanje naložb države in prave naložbene pokojninske sklade. Blaginjo družbe vseh lahko gradi samo celovita medgeneracijska socialna in demografska politika. Brez tega bo demografski sklad zgolj staro umirajoče ekonomsko drevo v novem političnem razcvetu.