Rafael

Heni Erceg

19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Hrvaška

Takole je šlo, šmrk tu, šmrk tam, ena črtica pa še ena, prvi šus, potem drugi in adijo, pamet, dober dan, laž, samoprevara in paranoja. Kaj pa če pripadniki kakega naroda skupinsko postanejo hudi odvisniki, nepopravljivi povratniki, ki jim je glavo zavrtelo sovraštvo in so okuženi z besom, a se država kljub temu pretvarja, da je vse v redu? Dokler naroda vendarle ne prešine spoznanje, da je navsezadnje dosegel dno in da niže ne more pasti. Hrvaška – kjer je bilo seme že davno skrbno posejano in se je potem leta in leta, kot bi šlo za nežno rastlinico, gojilo sovraštvo do posameznikov, za katere je značilno karkoli drugega od zaželenih hrvaškosti, heteroseksualnosti, konservativnosti in nacionalističnosti – je dno končno dosegla z ogromnim transparentom, na katerem je pisalo: »Jebali bomo srbske ženske in otroke!« Dodan je bil ustaški U, transparent pa je bil razpet na eni od zagrebških ulic, le streljaj od sedeža policijske uprave.

Odvisnike od kultne družbene »vrednote« – torej sovraštva do peščice Srbov, ki še živijo tu –, mladeniče, sicer navijače nogometnega kluba Dinamo, so aretirali, vendar jih kot po čudežu niso ovadili samo zaradi kaljenja javnega reda in miru – kar je tukaj običajna »pokora« za žaljenje državljanov, pripadnikov manjšine, in olepševalni izraz za pisanje brezštevilnih sovražnih grafitov po zidovih hrvaških mest –, ampak naj bi jih kazensko preganjali zaradi spodbujanja sovraštva in nasilja.

Prepričana sem, čeprav nisem brala zapisnika policijskega zaslišanja, da so bili mladi odvisniki od vsakodnevnih odmerkov državotvornega sovraštva do Srbov popolnoma osupli, ko so izvedeli, da bi utegnili biti kaznovani z zaporno kaznijo do treh let samo zato, ker so srbskim ženskam in otrokom grozili z jebanjem in kričali »Ubij Srba«. In kako ne bi bili presenečeni nad grobim napadom na svojo svobodo izražanja, če so vse kratko življenje, in brez dvoma so ga, preživeli v državi, katere politiki, intelektualne elite, učitelji in profesorji jih učijo »resnice« o tako imenovani domovinski vojni, čisti kot solza, v kateri so Srbi posiljevali »naše ženske in otroke«, nedolžni Hrvati pa so umirali s pozdravom »Za dom spremni« na ustnicah.

Splošno družbeno ozračje, h kateremu so pripomogli zločinska nacionalistična partija, ki že leta upravlja Hrvaško, šolski učbeniki, pridige izpred cerkvenih oltarjev, lažni zgodovinarji in vztrajanje pri revizionizmu, s katerim se kot božanska vrednota promovira nekdanja ustaška država, je nujno vodilo k vzgoji generacij bebcev z možgani, opranimi z nacionalizmom, ki začnejo z uličnimi transparenti z gnusno in strašno vsebino, končajo pa v dresih podmladka desničarske stranke na oblasti in jih pozneje rekrutirajo v politično elito HDZ.

V resnici je samo sprevržena pretiranost omenjenega transparenta z odkritim pozivom k nasilju organe pregona prisilila k pravočasnemu odzivu, seveda zato, da bi se Hrvaška tik pred volitvami in pred tujo javnostjo nekako otresla zla, v bistvu pa se ni spremenilo prav nič. Kajti tega dne je bila tako kot vse druge dni in vsa druga leta grafitomanija sovražnih sporočil še zmeraj zelo živa, v Zagrebu je še vedno mogoče videti družinsko drevo in na njem obešene Srbe itd., itd.

Zato je sodni pregon teh mladeničev farsa, saj so odrasli v škodljivem ozračju izključevalnosti, vzgajali so jih ob šolskem gradivu in TV-oddajah, iz katerih so se učili, da sta sovraštvo in poveličevanje nekdanje fašistične države v resnici kul, nekaj vsakdanjega in sprejemljivega. Naravnost groteskno je to izredno uveljavljanje zakonov v državi, v kateri je višje prekrškovno sodišče pred nekaj dnevi sprejelo protiustavni sklep, da raba fašističnega pozdrava »Za dom spremni« v pesmi proustaškega pevca Thompsona ni prekršek, ampak »sestavni del njegovega umetniškega delovanja«. Zakaj se nad žalostnim izpadom mladeničev zgraža premier, ki sicer meni, da je pozdrav »Za dom spremni« ob nekaterih priložnostih primeren in da ne gre za poveličevanje zločinov, storjenih ob izrekanju tega pozdrava v nekdanji ustaški Hrvaški? Ker je Hrvaška pomilovanja vredna, nikoli do konca izoblikovana država, za katero je značilno resno pomanjkanje zakonitosti, demokracije in dobrih družbenih navad.

Je pa tudi država, v kateri policijski uslužbenec na visokem položaju v Splitu ne spoštuje zakonov in poleg tega odkrito razkazuje nostalgijo po ustaštvu. Najprej kupi državno stanovanje, pri čemer mu odobrijo smešno obrestno mero, potem ga nemudoma in nezakonito začne oddajati turistom, ker to lahko naredi in ker so tako ravnali v glavnem vsi, ki jim je država omogočila nakup stanovanja. Turisti prihajajo, denar kaplja in gosti apartmaja Rafael kar ne morejo prehvaliti. Hm, nenavadno ime, spominja na sladke kroglice Rafaelo, toda okus je precej grenak, če vemo, da se lastnik piše Boban in je policijski šef, torej državni uradnik. Če oboje sestavimo, dobimo ime Rafael Boban, ime zločinca, vodje nekdaj zloglasne ustaške enote, ljubitelja nožev.

Ta funkcionar v državnem represivnem aparatu, ki prav živahno oglašuje svoje sodobno ustaštvo, naj bi torej kaznoval neke – nemara svoje? – otroke, ki so te ideje preobrazili v ulične grafite, izraz odvratnega sovraštva … Sicer pa – se je zaradi nezakonitega oddajanja državnega stanovanja, torej apartmaja Rafael, tako imenovana pravna država sploh oglasila? Seveda ne. Namesto tega že blago pomilošča aretirane mladeniče, češ da gre za domnevno nepomembno, subkulturno skupino, čeprav je to v resnici zgolj vulgarni izraz osrednje družbene matrice, ki Hrvaško potiska med prezira vredne države. Ljubiteljice fašizma.