Grega Repovž

26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Uvodnik

Nevednost kot politični koncept

Čudnemu dogodku smo bili priča ta teden. Večina se je dogodku prešerno smejala, je pa zadeva, katere osrednja oseba je predsednica DeSUS Aleksandra Pivec, veliko bolj resna. V ponedeljek je namreč, tako kot vsak ponedeljek že od leta 1997, ko ga je oživil kot prilogo Večera pokojni Mirko Lorenci, izšel Toti list. To humoristično prilogo Večera pozna tako rekoč vsak Štajerec (Pivčeva je Ptujčanka), pa tudi po Sloveniji ni neprepoznavna. A nobenega dvoma ni, da je zajedljivi humor Totega lista nekaj, kar mora poznati vsak politik. Za zgodovinske sladokusce naj dodamo, da je Toti list, eden najstarejših humorističnih časopisov, začel izhajati v času vzpona nacizma leta 1938, leta 1941 so ga prepovedali. Prvič so ga poskušali oživiti leta 1952.

Razumevanje satire je, bi lahko rekli, sprejemni izpit za politika. Če politik ne razume satire in vicev na svoj račun, je v normalni državi bolje, da se posveti drugemu poklicu. Satiro so – sicer stežka in s stisnjenimi zobmi – prenašali še vzhodnoevropski trdorokci, z jugoslovanskimi vred. In hkrati so na tem testu, tudi pri nas, vedno znova padli. Mladina ima s tem veliko izkušenj.

Kaj se je torej zgodilo ta teden? V ponedeljek je Toti list objavil nedolžno šalo (nismo rekli, da ne boleče in skeleče) na račun predsednice DeSUS Aleksandre Pivec. Naslov se je glasil: Diamantni znak SDS za Aleksandro Pivec. Pod sliko Pivčeve pa je pisalo: »Izjemna čast bo na letošnji proslavi ob dnevu državnosti doletela predsednico Desusa Aleksandro Pivec. Kot nam je povedal vladni pesnik in scenarist, v prostem času pa tudi novinar TV Slovenija, Igor Pirkovič, bodo domoljubno državno proslavo, ki bo tokrat bolj ljudska in z narodnozabavnimi ansambli, izkoristili tudi za domovinsko zahvalo Pivčevi. Ta bo ob koncu proslave na odru prejela diamantni znak SDS, ki je najvišje in najbolj prestižno priznanje te stranke.« Vse jasno? Seveda. A nato se je zgodilo. Na Twitterju je Pivčeva objavila: »Lažne novice! Danes sem bila v časopisu Večer deležna novih provokacij, češ da bom prejela neko častno priznanje. To nikakor ne drži. Očitno so si pri časopisu Večer omislili nek nov način humorja, ki ga razumejo le oni …« Od tu naprej so se seveda vsi smejali.

Seveda lahko rečemo, da Pivčeva očitno ne pozna Totega lista in pravil vedenja politike do satire, in se nad tem malo zgražamo. A je stvar resnejša. Ta odziv nam spet razkriva pomembnejši problem: da imamo v vrhovih politike ljudi, ki se, preden so vstopili v ta poklic, ki je izjemno odgovoren, preprosto niso pripravili nanj, grobo rečeno so amaterji. Ker ne poznajo politične zgodovine in s tem, žal, tudi ne razumejo teže in odgovornosti funkcije, ki jo opravljajo. Pivčeva, tako počez, namreč ne deluje kot zlokobno ali negativno bitje, daleč od tega. Ne deluje kot človek, ki bi želel slabo. Je častiželjna, uživa v politični moči, pozornosti – a prav nič bolj od drugih. Se pa vedno znova razkrije, da ne pozna profesije, ki jo opravlja, njenih razsežnosti, zlasti pa ne zgodovine. Ne razume, da ljudje na primer dandanes ne nasprotujejo Janezu Janši, ker bi bil desni ali konservativni politik. Ne razume, da je to prav temeljni problem, da namreč Janša dejansko ni ne desni ne konservativni politik, ampak da je to človek, ki je s svojo kliko dejansko ugrabil slovensko desnico oziroma konservativno politiko in z dolgoletnimi manipulacijami prisilil desno intelektualno sredino in celotno cerkev, da se mu je, malo iz preračunljivih, malo pa, ker druge možnosti ni imela, podredila. Pivčeva žal tudi ne ve, da se je dejansko še v devetdesetih cvetoča slovenska desna intelektualna srenja prav zaradi te njegove nadvlade iz politike samoodstranila. Velik del desnih intelektualcev se je namreč iz javnega življenja umaknil ne zaradi domnevne moči leve politike oziroma nagovora, ampak ker je vsak odmik od Janše pomenil avtomatičen pogrom. Še huje je v politiki sami: od konservativnih strank se je – in to zaradi modrosti Ljudmile Novak – uspelo obdržati le Novi Sloveniji, ostanku krščanskih demokratov.

Zakaj navajamo prav ta del slovenske politične stvarnosti? Ker je vidno, da današnje dogajanje Pivčeva razume kot nasprotovanje dela javnosti konservativni vladi. Janša je spreten človek velike karizme in sladkih besed, ko je treba: in nevednega, kot je Pivčeva, zlahka zavede v svoj svet zarot, kjer po ulicah skačejo domnevni nevarni antifa levičarji (kar dejansko ni nič), ki jih moti, da imamo konservativno oblast. Ne, to ni konservativna oblast, ampak je vanjo preoblečena skrajna desnica, ki pa je to le zato, ker je v današnjem svetu na ta način najlažje zavajati znotraj neoliberalnega sistema izčrpane in prestrašene ljudi. Kar počne Janša, počne Trump, počne Putin, počne Orbán – trdorokci in samodržci so povsod enaki, njihova politična barva in ideološka obleka sta le odgovor na povpraševanje trga.

Ali to opravičuje Pivčevo? Da se je znašla na političnem parketu, dejansko celo na neki hecen način nedolžna, a željna uspeha in moči – jo to odvezuje odgovornosti, da danes v njenem imenu ljudi po cestah legitimirajo, da se v njenem imenu postavljajo ograje, da ljudi nedovoljeno snemajo in se uporabljajo programi za obrazno prepoznavo, da v njenem imenu odstranjujejo z osrednjega trga univerzitetne profesorje, ki berejo ustavo? Žal ne. To ji je hotel povedati Toti list.