Nič se ni spremenilo

Heni Erceg

17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Hrvaška

Hrvatje so šli na parlamentarne volitve in se odločili, da ostanejo pri starem. Plesnivem, vendar znanem. Res je glasovala le manjšina volivcev, približno 40 odstotkov, množična vzdržnost pa je bila nadvse dobrodošla za vladajočo oligarhijo. Kajti vojaško disciplinirani volivci HDZ so poslušno – epidemiji navkljub – odšli na volišča, privrženci Socialdemokratske stranke, upravičeno vdani v usodo, pa so ostali doma, zato je bila zmaga dosedanjega premiera, ki mu je treba priznati manipulatorsko spretnost, lahka. Nobenega nadležnega spraševanja opozicije ni bilo in le tu in tam se je v medijih slišal kak godrnjav glas, ko je skoraj pol leta pred rokom razpisal volitve, upravičeno v strahu pred jesenskim gospodarskim zlomom. Pri tem mu ni bilo mar za zdravje državljanov, pozabljeni so bili vsi epidemiološki ukrepi, šlo je celo tako daleč, da je bilo v noči volilne zmage v resnici prav grozljivo gledati, kako se vedejo oholi »zmagovalci« – objemali so se in poljubljali, samo kak dan pozneje pa se je epidemija razplamtela in Hrvaška se je uvrstila med šest evropskih držav, kjer je bila rast števila okuženih najhitrejša.

Vsekakor si je HDZ v parlamentu zagotovila udobno večino, saj volilni zakon ne zahteva več kot 50-odstotne volilne udeležbe, tako da je manjšina spet odločila o tem, kdo bo prihodnja štiri leta obvladoval državo. To bo stranka brez vsakršne vizije, ki ne ponuja tako rekoč ničesar razen puhlih obljub in fraz o »vračanju k vrednotam, ki jih je zagovarjal Franjo Tuđman«. Človeku stopijo lasje pokonci, ko samo pomisli na »vrednote« satrapa, za katerega je bila demokracija le nujni okras, človekove in manjšinske pravice pa dolgočasni dodatek k državi, ki naj bi jo bil sam ustvaril. Nič čudnega, da je predsedniku HDZ in premieru med predvolilno kampanjo na pomoč prihitela sama Tuđmanova hči Nevenka, blebetala, da je Plenković edini pravi naslednik njenega očeta, in dodala titoistično prisego, da »ne bomo stopili z njegove poti«.

V glavnem, marsikaj pri teh volitvah je bilo bizarno, pa vendar je bilo vse pričakovano, naglo, manipulativno, tudi popolni zlom SDP, stranke, ki že dolgo hodi po poti poraza in ki je že pred leti izgubila vso avtentičnost, je ubežnica pred svojimi temeljnimi vrednotami, pogreznjena v klientelizem, katere okoreli birokrati imajo z izvorno levo mislijo približno toliko skupnega kot vsak povprečni nacionalist.

Zato se je v izpraznjeni prostor, ki bi ga morala osmišljati levica, pognala skupina drznih levih političnih aktivistov in v parlamentu osvojila sedem sedežev, toda pri kar 16 predstavnikih skrajne desnice in trdni večini HDZ, ki so se ji nemudoma pridružili predstavniki narodnih manjšin, ni težko predvideti, da bo njihovo institucionalno opozicijsko delovanje – drugače, kot so bile dosedanje dobro vidne, glasne poulične akcije – še najbolj podobno brenčanju nadležnih os.

Prav mogoče je, da se motijo tudi tisti, ki so prepričani, da se je Hrvaška z zmagoslavjem HDZ izognila najhujšemu scenariju – zmagi skrajne desnice, ki ji je dobro kazalo, saj vodja stranke in premier zagotovo ne bo spreminjal dosedanjega načina vladanja, ampak bo še naprej kot lažni centrist izpolnjeval zahteve radikalne desnice, konservativcev, cerkve in revizionistov. Sicer pa, kako naj bi pričakovali karkoli drugega kot nadaljevanje jalovih ideoloških spopadov, če je na oblasti stranka pohlepnih, stranka, ki je že tako rekoč od prvega dne prepredena s takšnim in drugačnim kriminalom, stranka, v katere zadnjem mandatu je Hrvaško zapustilo skoraj 200 tisoč mladih, ki jim ni bilo do življenja v skupnosti obstruirane demokracije, zastrupljeni s korupcijo in evtanazirani tako, da je nesposobna kakršnegakoli družbenega napredka. Kaj pričakovati od oblasti, ki je državo sprla s sosedi, dele Bosne pa obravnava kot podaljšek Hrvaške in zato posveča nenehno skrb Hrvatom v tej državi, zvestim volivcem HDZ. Ki se pri vsakem srbskem izzivanju postavi na zadnje noge, tiho in pokorno pa dopušča, da madžarski premier odkrito »orbanizira« celotna območja v Hrvaški kot dele svojega »cesarstva« in Reko razglaša za pomembno madžarsko pristanišče. Saj je prav večno vladajoča stranka Madžarski pod kriminalnimi pogoji prodala celotno hrvaško naftno industrijo, vire, rafinerije …

Navsezadnje pa – Hrvaška se je še enkrat odločila za stranko, ki ima od prvega dne v programu zgodovinski revizionizem, prevaro, s katero zastruplja mlade rodove v izobraževalnem sistemu, medijih in učbenikih, ki nekdanjo ustaško državo po Tuđmanovi doktrini obravnavajo kot »izraz tisočletnih prizadevanj hrvaškega naroda« in zanikajo njeno zločinsko naravo. Plod tega procesa so današnja zakonska dopustnost ustaškega pozdrava Za dom spremni, ksenofobija in splošna omejenost celotnih generacij, saj te – pri brezkrvni profani levici – preprosto niso mogle slišati in se naučiti ničesar boljšega in bolj civiliziranega od kleronacionalističnih naukov stranke, ki je spet prevzela oblast na Hrvaškem.

Zato so k njeni volilni zmagi precej pripomogli številni mladi volivci, rojeni po devetdesetih letih prejšnjega stoletja, indoktrinirani od mladih nog, vzgajani v prepričanju, da je antifašizem navadna fraza, manipulirani z »resnico« o tako imenovani domovinski vojni in okuženi s sovraštvom do vsega drugačnega, posebej do Srbov. Hrvaške zato ne čakajo reforme, njeni obubožani državljani si ne morejo obetati boljšega življenja, prav tako je ne čaka odmik od grozeče klerikalne, desničarske ideologije. Čakata jo legendarni hrvaški molk in životarjenje v domobranski močvari.