Varuhinja neoliberalizma

dr. Bogomir Kovač

31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Ekonomija

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je sredi julija izdala šesto ekonomsko poročilo o Sloveniji, ki sovpada z deseto obletnico našega članstva v tej mednarodni organizaciji. Pohval z obeh strani ni manjkalo. Slovenija kot majhno odprto tranzicijsko gospodarstvo v marsičem simbolizira vrednote, razvojni pristop in želeno reformno agendo OECD. Na drugi strani je Slovenija svoj gospodarski napredek vse bolj vezala na njihova priporočila in usmeritve. Strategija razvoja Slovenije 2030 je nastala pod pokroviteljstvom OECD in je neuporaben nacionalni izdelek. Ekonomska diplomacija je eno, uspešnost poročil in priporočil pa nekaj drugega. Sedanje ekonomsko poročilo ostaja v standardnih okvirih napovedi in dveh scenarijev, opozarja pa predvsem na dolgoročno vzdržnost javnih financ zaradi staranja prebivalstva, na trgu dela, v reformi zdravstvenega in pokojninskega sistema. Dobili smo standardna opozorila za stare probleme. Novo je zgolj to, da jih v desetih letih dobiva že šesta vlada. Šest poročil za šest vlad v desetih letih. OECD in Slovenijo človek mora imeti rad.

OECD je dejansko del razvpitega Marshallovega načrta obnove Evrope. Organizacija za evropsko gospodarsko sodelovanje (OEEC) se je leta 1961 spremenila v OECD in postala globalna medvladna organizacija. Ta danes povezuje 37 držav, petino svetovnega prebivalstva, več kot polovico svetovnega BDP in skoraj 80 odstotkov svetovne trgovine. Ukvarja se z ekonomskimi analizami in priporočili, njena posebnost je odprtost do vlad, podjetij in civilne družbe. OECD je zavezana skupni agendi liberalne demokracije in globalnega svobodnega trga. Postala je varuhinja neoliberalizma na svetu.

Politična frustracija slovenske politike z OECD je bila velika. Sredi devetdesetih nas je zavrnila, hkrati pa sprejela Češko, Poljsko in Madžarsko, leta 2000 tudi Slovaško. Slovenija je bila skupaj z Estonijo sprejeta šele leta 2010. Zakaj? Očitno smo zamudili vstopni »zeleni val«, kasneje so uvedli pristopna pogajanja. Navzven so bili sporni zaprtost pred tujimi investicijami, pa nerazvito korporativno upravljanje in ekološki standardi. Toda ključna sta dva druga razloga. Slovenija je edina tranzicijska postsocialistična država, ki je stavila na gradualistično politiko institucionalnih sprememb. Privatizacija je bila pozna in postopna, vstop tujega kapitala omejen, lastniški deleži države nadpovprečni. Bili smo preprosto najbolj razvita, najmanjša in najbolj samosvoja postsocialistična država. Na drugi strani je bila Slovenija šibka na diplomatskem področju, ekonomske diplomacije ni niti razumela niti je ni imela. Majhne države morajo biti tu še posebej spretne in aktivne, kot nekdaj vrli Dubrovčani. Slabo smo razvili strategije razvojnih niš, svojega mednarodnega ugleda nismo utrdili z odprtostjo in ekvidistanco do velikih in močnih. Ostali smo podrepniki, brez jasnih političnih stališč in pravih ekonomskih zaveznikov. Brez navez pa ne morete stopiti v zveze.

OECD torej stavi zadnjih dvajset let predvsem na sodelovanje, dialog in konsenz. Če je država članica »enakomisleča«, postane v organizaciji »pomemben igralec« in lahko tudi računa na »vzajemne koristi«. Ta politika »gleichstellunga« se v seriji kriz zadnjih deset let krha. Zaupanje v tržne institucije ne more nadomestiti politične odgovornosti za populističen razkroj liberalne demokracije. OECD politično držo predpostavlja, nikoli pa je ni v ekonomskih priporočilih jasno izrazila. Toda časi so se spremenili. Neoliberalni red razpada v jedru in ne na periferiji, ZDA so v bitki s Kitajsko na prvi frontni črti, jedrna EU je mednarodno benigna. Zato postaja poslanstvo OECD danes bolj politično kot ekonomsko. Sedanji politični kapitalizem, zmes avtoritarnega političnega populizma in ekonomskega korporativizma, zahteva političnoekonomski pristop. Liberalizacija in nediskriminacija v kodeksih OECD sta danes bolj politični kot ekonomski problem. Ekonomija tu ni več pokritje za politiko, temveč nasprotno, politična drža utira pot ekonomskim politikam in usmeritvam. Politična legitimnost ukrepov je danes pomembnejša od ekonomske učinkovitosti.

Letošnje ekonomsko poročilo OECD o Sloveniji je obtičalo prav tukaj. Članstvo v OECD je prineslo v preteklosti pomembne popravke glede financiranja političnih strank, korupcije in etičnega ravnanja. Toda to je forma, pomembna je realna ocena vsakokratnih političnih razmer. Ne gre za sedanjo ali včerajšnjo vlado, temveč za drugačen pristop ekonomske diplomacije, ki ga za zdaj ni. V ekonomskem poročilu smo dobili dva scenarija gospodarske rasti, ki v ničemer ne odstopata od drugih domačih in tujih ocen. Manj je inovativnosti v priporočilih, kako nadaljevati s podpornimi ukrepi in hkrati normalizirati gospodarstvo znotraj pandemičnih valov v naslednjih dveh letih. Dolgoročni vidik javnih financ in starajoča se družba sta osrednja tema. OECD uvršča Slovenijo na vrh najbolj problematičnih držav EU do leta 2055, zato so ključni reformni ukrepi na področju trga dela in upokojevanja, zdravstva in socialne oskrbe starostnikov. Priporočila so prava, toda tudi standardna, ničesar novega in boljšega nismo dobili. Toda poročilo v ničemer ne govori o političnih pogojih kratkoročnih politik in dolgoročnih sprememb. Transparentnost politik je tu pogoj za verodostojnost ukrepov, zaupanje je edini cement potrebne legitimnosti medgeneracijskega spopada s starajočo se družbo. Obojega za zdaj ni ne v poročilu in tudi ne v slovenski praksi.

OECD ostaja vpeta v stare okvire delovanja in sodelovanja. Politični kapitalizem spreminja temelje, premika fokus in zahteva drugačno delovanje in novo ekonomsko diplomacijo. Ekonomska priporočila so prava, toda politično benigna. Zato je Slovenija že deset let bolj v politični kot gospodarski krizi. Tu je ključ razumevanja njenih problemov in rešitev. Ni vse zlato, kar se sveti, ne v Parizu in še manj v Ljubljani.