Vzvratnih trideset let

Vlado Miheljak

7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Dva leva

»Gospod predsednik, ali nikoli pozneje ni bila več potreba, da bi vendarle Slovenci stopili skupaj in kakšno stvar skupaj, v političnem smislu, premaknili? …«
»Izrek je nekako folkloren. ’Fantje na vasi so stopili skupaj pod lipo in se dogovorili’ je lahko fraza, če ni povedano, na čem stopiti skupaj.«

»Ampak poglejte, gospod predsednik, vi imate vendarle neko moč. Danes del politike funkcionira samo še na, če smem grdo reči, Janševe in Kučanove. Jaz se ne spuščam v to, ali je ta politika realna, ampak vidva na neki način simbolno predstavljata dva stebra, ki ne gresta skupaj. Kako to, da se te silnice nikoli več niso našle pri nekaterih vprašanjih?«
»Mislim pa, da v veliki meri seveda ustreza tej slovenski politični realnosti ta shematska delitev na ta dva bloka. Jaz se seveda sprašujem, kaj bi bilo, če tega ne bi bilo. Na čem bi se hranil del slovenske politike, če te dihotomije, če tako rečem, ne bi bilo? In tu si ne znam odgovoriti. Na čem?«

»Ampak saj ravno zato se sprašujem. Oba sta spretna, modra, velika politika. Zakaj sama nista začutila tega, da je treba to prelomiti, in tega vendarle prelomila?« »(…)
Mislim, da je treba pogledati koncepte, za kakšne koncepte se kdo zavzema. In na teh konceptih je potem mogoče razsojati, mislim, kako bi bila videti Slovenija, če bi se en ali drug, recimo, če poenostavim, koncept uresničil brez kakšnih posebnih ovir…«
— Intervju bivšega predsednika Milana Kučana za TVS (3. 8. 2020)

V prvi letošnji številki Mladine (3. 1. 2020) sem opozoril, da prihaja naporen čas. Seveda ne zato, ker smo medtem dobili avtoritarno Janševo koalicijo – tega takrat še ni bilo niti slutiti –, ampak ker vstopamo v obdobje himničnih, da ne rečem orgazmičnih rojstnodnevnih slavij in godovanj mlade, tridesetletne države. Tudi če ne bi »dobili« Janše na oblast, bi bilo naporno. Če bi ostal v opoziciji, morda še bolj. Namreč, vprašanje interpretacije zgodovinskih prelomnih trenutkov, ki so nesporno zaznamovali Slovenijo, nekdanjo skupno državo in celo regijo, bi bilo še bolj histerično, kot že je in še bo. Rosvita Pesek se v intervjuju s Kučanom pritožuje, češ da v politiki ni enotnosti. Kar je najbrž res. A to je, če diagnoza drži, dobro. Po osamosvojitvi s(m)o samo enkrat dosegli visok konsenz slovenske politike. Kar je vodilo do, milo rečeno, zloveščih posledic. In sicer, če odmislimo pretežno neproblematični vstop v EU, glede vstopa v Nato. Politični razred se je takrat praktično brez izjeme opredelil za vstop. Kar pa ni najhuje. Huje je, da se je takrat, ko ni bilo družbenih in družabnih medijev velikega dometa, praktično popolnoma zaprl etablirani medijski prostor za drugačno mnenje. Izjema je bila Mladina. No, sam sem imel v takratni Sobotni prilogi Dela pod urednikovanjem Janka Lorencija morda edini možnost redno, vsak teden izraziti drugačno mnenje. In takrat so bili, kljub očitni in nepremostljivi razliki v temeljnih konceptih države, družbe, demokracije, na istem bregu Janša s celotnim političnim zaledjem, predsednik vlade Drnovšek in njegova levoliberalna LDS, predsednik parlamenta Pahor in njegova (takrat še) ZLSD ter celo temeljni antipod »janšizma« – Kučan. LDS je haral po medijih, organiziral manipulativne prikaze stroškov in prednosti (ne)vstopa itd. Pahor je govoričil in pleteničil, da so »v narodovi zgodovini trenutki, kjer tehtanje argumentov za ali proti ne zadostuje. Treba se je ravnati po intuiciji ...« In celo vselej premišljeni, zadržani, modri Kučan je ob obisku predsednice Republike Latvije dr. Vaire Vīķe-Freiberga kategorično izjavil, da je »dolžnost slovenske politike, da Slovenijo včlani v Nato«. In kasneje v pogovoru s člani nekega pododbora parlamentarne skupščine Nato kategorično pribil: »Za Nato alternativ ne vidimo.« Takrat smo, kolikor smo sploh imeli možnost, problematizirali takšno izhodišče. Seveda je prizadevanje za vstop v vojaško zvezo legitimni cilj politike, a ne more in ne sme biti dolžnost, da nas včlani onkraj ali celo proti volji javnosti. In predvsem, kakšni sta družba in država, kjer ni alternativ?

A kakorkoli. Kučan je kasneje edini od takratnih agitatorjev za vstop bil zmožen refleksije nekdanjega enoumja političnega razreda in priznal, da vnovič in ob upoštevanju izkušenj in spoznanj v drugo ne bi bil za vstop. Nedavni intervju za nacionalno televizijo ob začetku velikih slavij je pokazal, da je (bil), v nasprotju s svojim antipodom, zmožen strateškega razmišljanja onkraj ozkih in sebičnih političnih ciljev.

Danes je edina točka družbenega in političnega soglasja v ugotovitvi, da je šlo takrat, pred več kot tridesetimi leti nekaj narobe. In kaj je šlo narobe? Pravzaprav vse. Izhodišče je bilo narobe zastavljeno. V pluralno, demokratično družbo in državo pač ne prideš, če odpraviš pluralno izbiro in alternative. Izvirni greh je bil storjen že, ko so se na »politični koordinaciji« dogovarjali o kvorumu za potrditev plebiscitnega izida. V Demosu so takrat vztrajali pri zgolj relativni večini po formuli 50 % od 50 %, s čimer so pokazali, da kljub pomenljivemu imenu ne zaupajo presoji in modrosti ljudstva.

Petkovi protestniki ne demonstrirajo samo izjemne vztrajnosti na redko videnih neekscesnih množičnih demonstracijah, ampak tudi izjemno duhovitost. Prejšnji teden so se odpravili »na kraj zločina«, na Roško. Potem ko so simbolno šli zadnji del poti vzvratno, »hrbtno«, mimo oznak 2020, 2010, 2000, 1990 do 1988, pač »nazaj v prihodnost«, pred vhod na vojaško sodišče JLA, jih je tam pričakala zombijevska lutka Janše, ki jim je z grosupeljskim naglasom sporočila, da nepreklicno odstopa. Celotni performans je sicer bil duhovit in veličasten, a je nedokončana zgodba.

Že naslednji teden potrebuje Trumpov pitbul Pompeo ostro dobrodošlico.