Paradigma časti

Heni Erceg

14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Hrvaška

Pomislite, hrvaški politiki so iznašli novo paradigmo časti in zdaj ministri in predstavniki Srbov divjajo naokrog, enkrat so v tej vasi na grobu srbskih medvojnih žrtev, drugič na onem kraju, kjer so bili med vojno pobiti Hrvati, kar težko jim je slediti od grobišča do grobišča, ob katerih se klanjajo in z drhtečim glasom vodijo žalne slovesnosti za svojimi žrtvami in žrtvami nasprotnikov. Naj, kar naj, imenitno bo videti gospoda premiera v vasi Varivode, kjer je hrvaška vojska leta 1995 ubila deset starostnikov srbske narodnosti, v vasi brez osnovne infrastrukture in s peščico prebivalcev, ki bodo res težko dočakali, da v njihovih hišah zasvetijo žarnice in osvetlijo tisto trohico življenja, ki jim je še preostala.

V glavnem, tako poteka urjenje v novi paradigmi časti političnih izbrancev, medtem pa gre življenje, tisto mračno, desničarsko, ki ga gojijo prav ti ljudje, svojo pot. V mojem zalivu na otoku Šolti recimo že dneve sredi nekega bifeja plapola velika zastava s pozdravom »Za dom spremni«. Turisti sprašujejo, kakšna in čigava zastava je to, pravilni odgovor pa se glasi: »Hrvaška zastava, gospoda moja, današnja in zastava ustaške Neodvisne države Hrvaške, oboje.« Ni je krajevne oblasti niti žandarstva, ki bi odstranilo to sramotno krpo, vsaj, da ne bi begala turistov, zato se nova »čast« Hrvaške razbije ob prvi otoški čeri, medtem ko se po zakotjih, kjer so Srbi pobijali Hrvate ali obratno, politična oblast ganjeno in lažno klanja, ker si »vse žrtve zaslužijo pieteto«. Mi, živi, pa nemočno opazujemo vihranje fašističnega pozdrava sredi otoka, ki vojne sploh ni občutil.

Ta moralna zmeda, ta renesansa hrvaško-srbskih odnosov poteka v dneh pred slovesnostmi ob obletnici vojaške akcije Nevihta, predsednik republike pa je v tem času najbolje ponazoril, koliko časti premore, ko se je odločil popraviti krivice in odlikovati nekaj doslej prikrajšanih borcev. On, Milanović, najboljši učenec pri predmetu nacionalistične doktrine iz leta 1990, človek, ki vojne ni niti povohal, imel pa je priložnost svojo čast kaliti po hribovitem svetu Bosne, kjer se je po njegovem prepričanju in naukih njegovega mentorja Franje Tuđmana domnevno branila Hrvaška. To prekleto frustracijo se je zdaj odločil zdraviti s kitenjem obtoženega za vojne zločine, poveljnika enot hrvaške vojske na območju Mostarja v BiH »v času sistematičnih napadov na civilno prebivalstvo bošnjaške narodnosti v tem mestu, v času, ko so bili tam zagrešeni številni zločini«.

A to je samo delček iz obsežne obtožnice, vložene na sodišče v Haagu, v kateri se ugotavlja, da je Zlatan Mijo Jelić, ki mu je Milanović zdaj pripel odlikovanje za pogum, zagrešil zločin, ko je ujete Bošnjake pošiljal na prvo frontno črto, pri čemer jih je bilo najmanj 50 ubitih, sistematično mučil ujetnike v taboriščih v okolici Mostarja, tam, kjer je hrvaška oblast ustanovila svojo zločinsko tvorbo Herceg-Bosno z namenom etničnega čiščenja bošnjaškega prebivalstva. Sodišče v Haagu je, ko je nehalo delovati, to izčrpno obtožnico proti Jeliću odstopilo bosanskemu pravosodju, vendar jo je pametni Mijo še pravočasno popihal na Hrvaško s hrvaškim potnim listom in plačico 11 tisoč kun, primer pa je prevzelo hrvaško tožilstvo. To se seveda nima časa ukvarjati s človekom, ki je, kot pravi obtožnica, v šestih mesecih leta 1993 najmanj 235-krat poslal ujete bošnjaške civiliste »na delo« na prvo bojno črto, torej v smrt, ujetnike, ženske in otroke, pa uporabljal za živi ščit pred topovskimi kroglami z druge strani. Tako je predvojni tekstilni delavec s podeželja za nagrado za uspešno etnično čiščenje Mostarja že leta 1993 postal general, do bega na Hrvaško pa je bil tudi eden od »stebrov« tamkajšnje družbe. Kot dejansko velja za večino vojnih zločincev s tega območja. Zato je poteza hrvaškega predsednika, to, da je odlikovanje pripel na prsi obtože nega za hude zločine, moralno popolnoma nesprejemljivo, Milanovićeva čast pa je izdihnila v grobovih Selima Berića, Adisa Brkovića, Emirja Čolića, Zahida Hadžića … in še množice drugih žrtev »generala« Jelića, ubitih zaradi odločitve tedanjega hrvaškega vodstva o vzpostavitvi hrvaške paradržave na ozemlju Bosne in o izgonu Bošnjakov.

Države, za katero Zoran Milanović še danes misli, da je bila nujno potrebna, zaradi česar je prav njegova vlada leta 2015 sprejela sklep, ki hrvaškim sodiščem pravzaprav preprečuje prevzemanje obtožnic iz BiH. S tem njegova moralnost izključuje oboje, zakonitost in civiliziranost pravice, in ustreza zgolj barbarskim merilom veteranske desnice, pred katero strahopetno trepeta in zaradi katere je enkrat že izgubil oblast. Z odlikovanjem tega »generala« si je spet pridobil njeno popolno zaupanje, prav najhujši v njej ga danes glasno hvalijo, ko škodljivsko razglaša, da je še vedno prepričan o »nesprejemljivosti političnih obtožnic«, saj te »zgolj destabilizirajo posamezne države«. Katere države? Mogoče Bosno, ki jo s svojim ravnanjem še dodatno ponižuje.

Toda ali sploh ve, da vojni zločini ne zastarajo in da sodna obravnava teh zločinov lahko zgolj stabilizira državo in meddržavne odnose? Ne, kajti čast in državniška modrost tega političnega povzpetnika sežeta le do kazanja odkritega prezira do Bosne. Čast nacionalista, ki bi bil rad videti levičar, najbolje ponazarja sramotna prostaška opazka: »Dol mi visi, če bo bosanska stran protestirala …« Dol mu visi, spotoma pa pljuva na mrtve in žive državljane Bosne, do katere bi, glede na hrvaško krvavo razkosavanje njenega ozemlja, moral čutiti spoštovanje in predvsem odgovornost.