Kavelj 22

dr. Bogomir Kovač

21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Ekonomija

Sredi julija 2020 je Janševa vlada poslala v parlamentarni postopek zakon o financiranju Slovenske vojske (SV) v obdobju 2021– 2026. Pred desetimi leti smo zaradi krize vojaške izdatke zmanjšali, danes jih povečujemo. Trgovina z orožjem je stara Janševa strast in večna politična pregreha. Prihodnje investicije v tehnično opremo in orožje so del problematičnih zavez do Nata, brez njega SV očitno nima lastnega smisla. Toda Nato je danes luknjičasto vedro, za Slovenijo pomeni prej tveganje kot odrešilni varnostni dežnik. Dejansko je SV vseskozi Ahilova peta te države, od osamosvojitvenih legend do sedanje kaotične implozije. Njeno reševanje je vedno bolj absurdno in zmedeno. Covid19 je dokaz, da z orožjem ni mogoče dobiti bitke z virusi, ki nas dejansko ogrožajo. Varnosti te države danes ne zagotavlja vojska, temveč zdravstvo in naložbe v starajočo se družbo, ne pa v orožarsko železje. Izbira med topovi in maslom je v času pandemij in gospodarskih kriz izprijena in odveč, celo na ravni EU.

Janševi administraciji se mudi. Sprva je vlada želela postaviti vojsko z dodatnimi pooblastili na meje, vendar ji je spodletelo. Sedaj poskuša z dodatnim financiranjem SV iz nje kovati nov politični kapital. Toda kako zaupati v funkcionalne sposobnosti SV, če potrebuje dva meseca za analizo nekega obmejnega incidenta, ki bi ga morali rešiti z elementarno vojaško rutino in politično transparentnostjo v slabem dnevu? Če SV svoje naloge izvaja strokovno in zakonito, skladno z usmeritvami policije, v več kot 110.000 primerih, kot pravijo, zakaj toliko težav z enim samim od njih? Ta drobni dogodek je dejansko za SV svojevrsten kavelj 22. Razkriva namreč funkcionalno nesposobnost vojske in hkrati njeno očitno politizacijo. Oboje je žal problem.

Nesposobnost v vojski ni norost, razlaga Heller v svojem romanu Kavelj 22, pomeni zgolj sistem, ko zdrava pamet odpove in začne delovati vojaška. Dober dokaz tega so vsakoletne obskurne samoocene generalštaba in vrhovnega poveljnika Pahorja o usposobljenosti SV. Že nekaj let sporočajo, da je nepripravljena in nesposobna za svoje delovanje. V zadnjem poročilu (2019) si je dala pozitivno oceno za svoje delovanje v miru, ne pa v vojnih razmerah. Razlogi te kakofonije so znani, pomanjkanje vojakov, zastarela oprema in premajhna finančna sredstva. Toda zgodba se tukaj ne konča. Negativna samoocena generalov bi v normalnih razmerah zahtevala njihov odstop ali razrešitev. Toda ne v SV. Lahko bi iz tega izpeljali sklep, da se generali in Pahor zavzemajo za njeno transformiranje iz vojaške v civilno organizacijo. Toda tu gre za napako Hellerjevega kavlja. Negativne samoocene SV so politični trik, da bi ji država namenila več denarja. Tako preprosto, odkrito otroško.

In generali vedo, da se otročarije vedno uresničijo, če verjameš vanje. SV temelji na treh stebrih, plačah vojakov, stroških mednarodnih misij in nakupih orožja. Če ni prvega, ni vojske, kajti vojska so najprej vojaki, kakršnikoli že. Če ni drugega, ni našega delovanja v Natu, ki nam daje bojda cenejši varnostni dežnik. Če ni tretjega, lahko SV preprosto ukinemo, pravi Tonin, čeprav nas je »osvobodila« in nas, hvala bogu, »varuje« še danes. Financiranje SV je bilo vedno vezano na razvojne programe, sprva bolj za obrambo države (1994–2007), kasneje predvsem za sodelovanje v Natovih misijah (2008–2015). Obrambni izdatki so po letu 2010 padli zaradi krize, danes naj bi v veliko slabših okoliščinah kakopak narasli. Lani smo dobili Resolucijo o strategiji nacionalne varnosti (ReSNV-2), leto prej Srednjeročni obrambni program. Oba dokumenta govorita o večjih varnostnih tveganjih in vojaških grožnjah, ne ravno natančno. Tako še vedno ne vemo, kdo nas pravzaprav ogroža in kako. Vsenaokrog so prijateljske članice EU in Nata, če se nas lotijo veliki, recimo Rusi ali Kitajci, pa se bomo prej ubranili z Rusko kapelico in Gorenjem kot z orožjem. Toda sovražnik je že tu, čeprav ga ne poznamo. Zato potrebujemo novo operativno orožje, nekaj za podporo misijam Nata, nekaj za domačo rabo. Kam znotraj teh usmeritev uvrstiti morda nove vojaške pobude EU (PESCO), ostaja odprto vprašanje, ki ga zakon ne zajema. SV je z vladno politiko vred videti pri tem zmedena in izgubljena.

V obdobju 2021–2026 naj bi potrošili za investicije 780 milijonov, med 100 in 145 na leto, čeprav SV s tem ne rešuje notranjega problema padajočega števila vojakov in še manj dileme Nata in EU. Polovica investicij bo šla spet za slavna vozila 4 x 4 in 8 x 8, jedro motorizirane bataljonske skupine, konjenice SV. Drugi največji nakup, 128 milijonov, gre za posodobitev vojnega letalstva in tako naprej ... Toda kje naj bi ta premična bojna enota delovala, kam bo letelo transportno letalo in kaj početi z dvema bojnima helikopterjema? V tujini nam na srečo ne dovolijo izvajati bojnih operacij, doma nas za zdaj nihče ne napada. Vse to je na parlamentarni mizi, o kateri odloča vladna koalicija, pa tudi zmedena opozicija. Vir denarja je seveda vsakoletni proračun in vlada želi čim hitreje zasesti obvezni del njegove porabe. Vojaške nakupe spodbujajo države, ki prodajajo opremo, mi smo zgolj kupci. Investicije bi torej morali presojati z vidika celotnega obrambnega sistema, tudi policije in civilne zaščite. Merilo nakupov bi moralo biti njihova dvojna uporaba, vojaška in civilna. Covid-19 je dokaz, da je do leta 2027 osrednje varnostno vprašanje države zdravstveno, socialno in ekonomsko obvladovanje pandemične krize.

EU je razumela pandemijo kot varnostni problem, zato vojaški izdatki niso njena prednostna naloga. Janševa vlada vidi v militarizaciji države eno od strateških poslanstev svojega mandata. Zato politično hiti, da bi prehitela gospodarsko krizo. Povečevati vojaške izdatke v teh razmerah je norost. Toda kavelj 22 pojasnjuje tudi to klinično sliko naših političnih kljukcev.