Španska vas

dr. Bogomir Kovač

28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Ekonomija

Fiskalna slika države in načrtovanje porabe dodeljenih evropskih sredstev postajata osrednje jesensko političnoekonomsko vprašanje Janševe vlade. Prva prava ekonomska preizkušnja je rebalans proračuna, osrednji politični izziv pa razvojni načrt porabe evropskih sredstev. Oboje bo odločalo o ekonomski usodi te vlade, ki se je sedaj zapletala predvsem na političnem področju. Nekonvencionalna fiskalna politika je prvi del odgovora, drugi zadeva drugačno in učinkovitejše razvojno načrtovanje. V obeh primerih moramo imeti sposobno ministrsko ekipo in administracijo, dobre sistemske in razvojne rešitve. Za zdaj ne moremo biti optimistični, vlado bolj zanimajo ideološke cepitve kot ekonomsko povezovanje. Očitno je Janševa vlada zgolj nov podaljšek ekonomsko nekompetentnih slovenskih vlad v zadnjem desetletju.

EU je sredi julija 2020 zaključila finančna pogajanja o največjem finančnem paketu v svoji sedemdesetletni ekonomski zgodovini. Slovenija ima vse do konca leta 2029 na voljo 11,2 milijarde evropskih sredstev. Takšnih finančnih virov ta država najverjetneje nikoli več ne bo dobila, zato je to enkratna razvojna priložnost. Evropski del zgodbe je torej končan, žogica je sedaj na slovenski strani. Navidezno so reči preproste. Razvojnih projektov v Sloveniji imamo dovolj, samo na področju energetike, cestne in železniške infrastrukture, vključno s podnebnimi zavezami, do leta 2030 lahko potrošimo vsa evropska sredstva. Toda ti finančni viri so s strani EU programsko in namensko že opredeljeni, Slovenija jih mora zgolj pametno implementirati. Slovenski razvojni projekti se morajo prekrivati z evropskimi prioritetami brezogljične in digitalne družbe. Uvrščeni morajo biti v desetletni investicijski ciklus, kjer EU ponuja zgolj enega od virov financiranja. EU zasleduje nekakšno distributivno pravičnost, mi smo odgovorni za alokacijsko učinkovitost. Bodo v ospredju kratkoročni ali dolgoročni učinki, blaginja prebivalstva ali konkurenčnost gospodarstva? Dilem je torej več kot trenutnih rešitev.

Vlada bo morala zelo hitro pripraviti desetletni nacionalni razvojni program, ki bo strateški in hkrati operativen. Usklajevanje programskih ciljev in področij med vlado RS in evropsko komisijo (EK) in nadzor porabe sredstev bo potekalo vsa leta. Zato je pomembno vedeti, kaj so naše razvojne prioritete glede četrte zelene »industrijske revolucije« in želene »vključujoče družbe«, kako izbrati nosilne projekte in komu bodo namenjeni. Vlada je pohitela. Imamo posebno politično koordinacijo na ravni ministrov, dobili smo operativno medresorsko komisijo. Toda tukaj manjkajo vsaj trije vmesni členi, sistematična komunikacija z evropsko komisijo, strokovni razvojni svet in centralizirana projektna pisarna. Slovenija dejansko nima institucije, ki bi povezovala ekonomske in razvojne politike, sektorske in regionalne projekte, ekonomski razvoj je v tej državi že dve desetletji politična improvizacija. Zato postopoma izgubljamo svoje konkurenčne prednosti, vedno bolj zaostajamo v razvoju, sedaj lahko ogrozimo celo enkratne evropske vire financiranja investicijskega cikla. Cena slabih odločitev bo tokrat višja kot kadarkoli.

Slovenija potrebuje politični in strokovni konsenz glede vseh odprtih vprašanj in rešitev. Lažje je zajahati tradicionalne infrastrukturne projekte, težje se je spoprijeti z mehkimi in zahtevnejšimi dejavniki razvoja. To preprosto pomeni, da bi morali investicijski ciklus usmeriti h krožnemu digitalnemu gospodarstvu, inovacijam in tehnološkemu preboju, pa tudi socialnim programom vključujoče in starajoče družbe. Zlasti evropska nepovratna sredstva bi morali usmeriti v dolgoročni intelektualni kapital in izgradnjo socialne države. Toda zgodba ne zadeva zgolj strateškega razvoja, temveč tudi druge operativne ekonomske politike. V naslednjih letih potrebujemo integrirane javne finance, ki bodo smiselno podpirale nekonvencionalno fiskalno in novo razvojno politiko. Programski proračun je most med evropskimi instrumenti financiranja in domačimi državnim investicijskim programom, reformirano javno računovodstvo pa sredstvo učinkovite uporabe sredstev. Toda ali bo Janševa vlada temu kos?

Finančni minister ne kaže posebne vneme za sistemske reforme javnih in razvojnih financ, ni obremenjen z visokim proračunskim primanjkljajem, ostro nasprotuje novim davčnim obremenitvam. Vse to je legitimno, a žal premalo. Težava je dvojna. Nacionalni razvojni program bo moral biti bistveno boljši, kot so bili dosedanji, hkrati pa bomo morali veliko bolj vešče uporabljati evropske labirinte nove nekonvencionalne fiskalne politike. Strateško načrtovanje postaja najpomembnejši ključ razvoja gospodarstva, na novo integrirane javne finance so način njegovega delovanja. Evropska sredstva niso splošna investicijska panaceja, priročno večletno finančno mašilo, zato bo jesenski rebalans proračuna prvo resno soočenje vlade s fiskalno krizo države. Zagotavljanje likvidnosti vseh štirih javnih blagajn ne bo dovolj, potrebujemo drugačno povezanost javnih financ z vsemi sektorji države. Priprava zakona o dolgotrajni oskrbi je dober primer takšne neusklajenosti, rešitve brez pravih virov financiranja nimajo nobene vrednosti. Očitno neumnostim ni videti konca.

Naslednjih deset let bo ključnih za razvojno prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. Namesto uravnoteževanja proračuna nas čaka iskanje razvojnega ravnovesja za celotno državo. Ta nekonvencionalna fiskalna politika je za vlado »španska vas«. Tu je vse podrejeno prisvajanju oblasti in ne razvoju države. Zapacana vladna politika v boju za svoje preživetje ne izbira sredstev, opozicijo pa še vedno obvladujejo partikularni interesi in šibka vsebina. Slovenija bi potrebovala razvojni konsenz in zaupanja vredno vlado. Dva koraka do odrešitve, ki je v »deželi« vse bolj božja domena.