Na dolgi rok smo vsi mrtvi

Vlado Miheljak

28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Dva leva

»Stranka in poslanci delamo v koaliciji, poskušamo uresničevati program in upamo, da bo tako tudi v prihodnje. … Moje mnenje je, da vlada ni ogrožena, so pa odločitve poslancev odvisne tudi od nadaljevanja seje.«
— Predsednik sveta stranke Tomaž Gantar meni, da se po odhodu Pivčeve ne bo zgodilo nič prelomnega (24ur zvečer, 25. 8. 2020)

»Kot možen razlog za nizko število povratnikov je Hojs navedel tudi dva scenarija. Na Hrvaškem, kjer je še vedno pol milijona turistov, bi po mnenju Hojsa lahko vztrajalo veliko lastnikov nepremičnin, ki nimajo šoloobveznih otrok oziroma nimajo delovnih obveznosti. Med te bi lahko sodili predvsem upokojenci. Poleg njih pa je možno, da so nekateri dopust povlekli dolgo v september v upanju, da se bo Hrvaška vrnila na rumeni seznam.«
— Po Hojsu razliko v številu povratnikov iz Hrvaške predstavljajo upokojenci in optimisti (Dnevnik, 25. 8. 2020)

»V stranki SAB so dobrodošli vsi, ki so se pripravljeni boriti za UPOKOJENCE! Dobrodošli.«
— Alenka Bratušek je poslancem DeSUS poslala nespodobno povabilo

Prosto po Heglu in Marxu se je operacija razreševanje predsednice DeSUS Aleksandre Pivec začela kot politična drama, zaključila se bo očitno kot farsa. Drama, tragedija, farsa, komedija? Slej ko prej tragikomedija. No, kakšen bo končni rezultat, pa tudi ne gre dvomiti. Pač, stvari so šle predaleč, da bi Pivčevi uspeli pobot, kompromis, podkupovanje poslancev in ključnih akterjev. A z odstavitvijo Pivčeve se problemi v stranki DeSUS ne rešijo, ampak šele zares odprejo. Pivčeva je problem neke individualne morale, strankina vloga v aktualni koaliciji pa vprašanje politične morale in verodostojnosti. In tu sta javnost in medijska javnost padli na finto. Razdelili sta se na tiste (redkejše), ki navijajo za Pivčevo, in tiste, ki navijajo za uporne poslance. A kaj se bo dejansko zgodilo, ko bodo (če bodo) Pivčevo odpihnili? Z vidika interesa upokojencev, starostnikov, socialno šibkih, tistih, ki so pod pragom revščine, tistih z visoko stopnjo tveganja socialne izključenosti in vseh drugih, ki jih stranka nagovarja, prav nič. Jurša, Gantar in drugi pomembni člani so večkrat (prevečkrat?) rekli, da zgolj režejo Pivčevo; da se ne odločajo o sodelovanju v Janševi vladi. V vladi, ki siromaši koncept socialne države, ki problematizira javno šolstvo in javno zdravstvo, ki postavlja pravno državo pod resno preizkušnjo … Če je tako – in je tako! – potem se ni nič zgodilo. Očitno ima skupina upornih poslancev in funkcionarjev DeSUS raje kot Pivčevo. A očitno je tudi, da imajo sebe raje kot DeSUS. Petega septembra bo spet plača in nobena zaveza volivcem in predvolilna obljuba tega ne bo ogrozila.

Napisal sem že svoj čas, da je DeSUS dobro namazan stroj za nategovanje upokojencev in zgoraj naštetih socialno ogroženih in robnih skupin. A DeSUS ni edini. Na sploh se je v slovenski politiki oblikovalo neko pravilo, da parlamentarno večino predstavljajo stranke in poslanci, ki so bolj ko ne ignorantski za realne potrebe upokojencev, starostnikov, socialno ogroženih. Denimo NSi, ki meni, da je umna naložbena perspektiva Slovenije v naslednjem petletnem obdobju investiranje 780 milijonov evrov v razvoj vojske, nakup orožja in opreme. Nihče ne nasprotuje, da se vojaki oblečejo, obujejo, primerno plačajo, dodatno usposabljajo za civilnozaščitne in tudi mednarodne humanitarne naloge, da se kupita dva, trije helikopterji, ki bi bili prvenstveno namenjeni reševanju. A da ti v časih, ko so socialne in družbene skupine dolgoročno ogrožene zaradi posledic koronavirusa, pride na misel, da spet in znova mečeš denar za nabavo oklepnikov 4 x 4 in 8 x 8, da kupuješ celo transportno letalo z invalidnim argumentom, da bi lahko prišel prav za transport zaščitne zdravstvene opreme iz Kitajske (!?), moraš biti res pretanjen krščanski demokrat.

No, za upokojence so bolj neposredno ogrožajoče tiste stranke, ki se nanje neposredno sklicujejo. Poleg DeSUS v prvi vrsti SAB. Zato ni čudno, da premetene poslance DeSUS preračunljivo vabi k sebi Alenka Bratušek iz stranke Alenke Bratušek. Če je kdo direktno škodljiv za omenjene skupine, sta to prav DeSUS in SAB. Se spomnite glasovanja o odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja januarja letos? Verjetno je to najbolj perverzna epizoda tridesetletne parlamentarne zgodovine. Namreč, kdo je najglasneje agitiral za odpravo? Prav omenjeni stranki. In kdo je na glasovanju odpovedal? Khm. Ti isti. Denimo poslanka SAB Maša Kociper, ki je med parlamentarno razpravo teatralno hlipala, kako jo frustrira, da se ne da nič narediti, se je vzdržala, kar je imelo enake praktične posledice kot glasovanje proti. Hja, v DeSUS in SAB so nesporno zagovarjali vitalne interese. No, ne interesov upokojencev, ampak zavarovalnic. In zato se je, ko je prišlo na vrsto glasovanje, ki bi naj bilo »prešteto«, zagotovljena podpora kar izgubila. Poniknila. Kot letala in ladje v bermudskem trikotniku.

Slovenija je sploh čudna dežela. Vse skrivnostno izginja. Ne le javne politične zaveze. Tudi banalni računi za plačane zapitke. In celo silni milijoni javnega denarja. Še tovornjaki z maskami izginjajo na kratki razdalji med italijansko mejo in Postojno. Trenutno imamo inventurni manko nekaj deset tisoč slovenskih turistov na Hrvaškem. Kar poniknili so. A se bodo spet pojavili.

Slovenija – dežela znanstvene fantastike.