Diktat moči

Heni Erceg

28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Hrvaška

»Pričakovali smo povečanje števila okuženih, toda politična odločitev je bila, da rešimo turistično sezono!« S temi odločnimi besedami je hrvaški premier potrdil pripravljenost svoje s težavo sestavljene vlade, da zaradi deviznih novcev resno ogrozi zdravje državljanov, in to večine, saj so Hrvati večinsko narod starih ljudi. Je torej rešil sezono? Morda le toliko, da bo za silo zakrpal proračun, čezmerno odvisen prav od turizma. Toda ali je s tem ogrozil zdravje in življenje državljanov? Je, saj Hrvaška danes sodi med deset najnevarnejših evropskih držav, kajti število okuženih s koronavirusom se naglo povečuje. Je za svoje ravnanje dobil privoljenje parlamentarne večine? Seveda ne, kot pritlikavski diktator je vztrajal pri manipulaciji s svojim parapolitičnim organom, nacionalnim štabom za obrambo … Česa? Zdravja ljudstva? Ne, za obrambo pohlepnega zbiranja prihodov turistov in sočasnega popolnega opuščanja celo najosnovnejših ukrepov za zaščito pred virusom.

Na čelu te zgrešene parade, bizarno poimenovane »ples z virusom«, je že več mesecev notranji minister, sivi partijski uradnik, sposoben debelih laži, ki vztrajno zanika politično vlogo štaba in celo premierovo trditev, da je reševanje turistične sezone za ceno zdravja ljudstva njegova politična odločitev. »Nikoli nismo sprejeli nobene politične odločitve,« trdi poveljnik kriznega štaba, očitno sprt z vsakršno obliko zdrave pameti, dan za dnem pripravljen na brezkončne javne litanije, v katerih vso odgovornost za skrb zbujajoče povečanje števila okuženih prelaga na ramena državljanov in od nedavnega na lokalne štabe, ki so mu podrejeni. Ti se vsi do zadnjega vedejo neodgovorno. V resnici pa se v režiji teh brezbrižnežev in političnih ritoliznikov, ki bi morali skrbeti za zdravje državljanov, širi popoln razvrat, ki je povzročil nenadno skrajšanje sezone, zaradi njega pa so Hrvati nato ostali še brez pravice do testiranja, saj so prednost pri tem dobili odhajajoči turisti, katerih države ob vrnitvi od njih zahtevajo negativen test.

Mar ni prav štab v imenu vlade odločil, da smejo nočni klubi delovati do ranega jutra, da se v njih lahko gnete na stotine mladih, zaradi česar so prav ti prostori postali žarišča okužb? Neznosna lahkost odločitve, izhajajoče iz diktata moči, da je treba privabiti čim več mladih turistov, ki si letovanja ne znajo predstavljati brez divjanja v nočnih klubih, je neposredni razlog za veliko obolelih, ob fotografijah z razuzdanih zabav v klubih na »znameniti« plaži Zrče pa so se evropske države upravičeno zgrozile in Hrvaško druga za drugo uvrstile med tvegana območja ter svojim državljanom odredile vrnitev domov. Odziv na odločitev Avstrije je bila burkaška grožnja, da bodo Avstrijci že še videli, ko bomo pozimi mi prepovedali Hrvatom smučanje v tej državi, čeprav je delež hrvaških turistov v skupnem številu turistov v Avstriji smešno majhen.

Kakorkoli že, policijski šef je kot zarjavel strelovod vlade vztrajal pri dopuščanju delovanja zakotnih nočnih klubov na Jadranu in zagotovil zgolj neprepričljiv nadzor ali pa tega sploh ni bilo, in niti takrat, ko se je pokazalo, da so prav ti kraji žarišča okužb, ni opustil narcisoidnih, prozornih političnih fraz: »Seveda je vsak gost dobrodošel, podatki potrjujejo, da se turisti pri nas dobro počutijo, in težko si je predstavljati, da bi mladi med počitnikovanjem upoštevali medosebno razdaljo.« Potem je vsako priložnost izkoristil za hvalisanje, da nam je edinim uspela razmeroma dobra sezona, ki nam jo, kakopak, vsi drugi zavidajo, zato nas iz »političnih razlogov« uvrščajo na rdeče sezname, kot so to storile Slovenija, Avstrija, Anglija …

Ta moteči vladni uradnik ne posluša niti nasvetov epidemiologov, naj vrata nočnih klubov ostanejo zaprta, niti turistične zbornice, ki je pravočasno opozorila, da ne smemo dopustiti, da bi dvajseterica nočnih barov na obali ogrozila že tako ali tako borno turistično sezono. Če sploh ne rečemo nič o zdravju državljanov, ki naj bi ga odtehtale skromne koristi. Toliko bolj, ker je enomesečni zaslužek vseh klubov popolnoma zanemarljiv v skupnih turističnih prihodkih. Pri tem je odločitev, zaradi katere so ti kraji postali žarišča okužb in je ogrozila zdravje državljanov in preostanek sezone, videti še toliko morbidnejša. Zato se v državi – v kateri prav zaradi skrajno nedoslednega politiziranega delovanja nacionalnega štaba nihče ne nosi maske, kaj šele, da bi pazil na medosebno razdaljo, glede na povečevanje števila na novo obolelih pa jeseni lahko računamo z resno zdravstveno grožnjo – zlahka najde kak politepidemiolog, da nam pove, kako neutemeljeno neumen je strah in da so vsi ti podatki zanemarljivi.

Toda? Če vemo, iz kakšnega okolja prihajajo, ni težko uganiti, zakaj so jim omogočili delovanje in s tem napravili neizmerno škodo turistični in še bolj zdravstveni panogi. Sicer pa, mar ni mogoče trditi, da je nočno življenje v Londonu precej donosnejše, pa vendar so tamkajšnji klubi še vedno zaprti, zaradi česar so mladi Angleži pridrli na Hrvaško, kjer je dovoljeno vse, da bi lahko neovirano uživali v nočnem veseljačenju. Kakšne pa so šele posledice vsega drugega množičnega zbiranja od svatb do cerkvenih proščenj.

Ah, k vragu s previdnostjo. Zadrta katoliška nacija tako ali tako najbolj zaupa sporočilom izpred oltarja, da je tudi ta »ogroženost zdravja« samo »mimobežen incident«. Na poti v večno življenje. S HDZ na čelu kolone.