Grega Repovž

4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Uvodnik

Droben premik

Festival Grounded, ki je sredi avgusta spet potekal v Ljubljani in ki ga zaradi kombiniranja elektronske glasbe in sodobne misli zlahka uvrstimo med redke prireditve v državi, ki sledijo sodobnim svetovnim trendom (pripravlja ga ekipa kulturnega centra Pritličje), je bil tokrat posvečen resnici – njeni grozljivi usodi v sodobnih časih, ko zoper njo nastopajo tisti z močjo in tisti brez nje, ker jim to omogoča sodobna tehnologija. Med predavateljicami letošnjega Festivala Grounded je bila tudi dr. Vlasta Jalušič, ki sicer na ljubljanski Filozofski fakulteti predava o nacionalizmu, rasizmu in politikah spolov. Po izjemnem predavanju je v odgovoru na vprašanje iz občinstva resignirano opisala razmerje med resnico in lažjo. Če njene besede slikoviteje povzamemo, bi lahko zapisali nekako takole: resnica je taka, kot je, nespremenljiva, siva, kar je, to je, ni je mogoče popestriti, ji kaj dodati ali česa odvzeti.

Tam stoji v svojem preprostem sivem kostimu in se prav nič ne izpostavlja. Laž na drugi strani je vedno bleščava, vsa nališpana, dinamična in zmožna vsakovrstnih sprememb in dodatkov, ki jih lahko vsako sekundo z enim tleskom modificira. Zdaj je široka, zdaj ozka, zdaj skromna, zdaj skesana in uboga, zdaj kričava in zahtevna. Njen avtor jo lahko tudi približa in oddalji, ji doda barve in okus, pozabi njen morda neuspešni del, jo dopolni, zamenja kar v celoti, prebarva, jo proda v novi obliki pa spet novi. Ne le vsak dan, vsako uro in sekundo jo lahko dopolni ali spremni. Uboga resnica pa nič. Stoji tam in z ničimer novim ali drugačnim se ne more postavljati. Če laž ni dobra, jo seveda lahko nadomesti nova, še lepša, s še več bleščicami, vsa ozaljšana. Resnica pa je še vedno ista.

Razprave o laži in njenem agresivnem zasedanju javnega in tudi zasebnih prostorov v svetu in Sloveniji trajajo že dolgo in res ni mogoče reči, da laž in fake news danes zmagujeta – pa čeprav nas spravljata v vsakodnevni obup. V preteklih letih je uporaba laži v političnem in ideološkem prostoru dobila popestritev v obliki lažnih videov, ponarejenih posnetkov, naslednje faze tega so še na poti, družabna omrežja pa so ji dala že pred tem res nesluten pospešek, ki je pripeljal celo do tega, da je Tim Berners-Lee, izumitelj svetovnega spleta, obžaloval svoj izum – ker je mislil, da bo to prostor misli, svobode, širjenja demokracije, pravic in znanja, spremenil pa se je v grozljivo kloako, v kateri vladajo lažne novice, žalitve, šovinizem, rasizem, populizem itd. In vendar se zdi, da ljudje kljub vsemu vse bolj dvomijo, so vse previdnejši in ne nasedajo tako zlahka tem lažem – pa čeprav so danes že tako sofisticirane in tehnološko podprte.

To ne pomeni, da resnica zmaguje, daleč od tega, a ne izgublja tako zelo, kot smo se bali. To navsezadnje kaže tudi primer Slovenije: vlada Janeza Janše je v času epidemije uporabila celoten arzenal populističnega prikrajanja resnice in propagande, da bi s tem začarala volivce, pa še zdaleč ni bila tako uspešna kot na primer druge vlade, ki epidemije niso izkoriščale, ki v njej niso videle priložnosti za politični prevzem države in ki so se bolj držale resnice in dejstev.

Pri tem je bilo indikativno, da so ljudje v trenutku, ko so zaradi pandemije razmere doma in v svetu postale resne, avtomatično preklopili nazaj na resne medije in novinarstvo ter začeli poslušati strokovnjake, ki so v medijih nastopali, pa naj so govorili še tako suhoparno in sivo. Ta trenutek smo dolgo čakali in danes ga velja izkoristiti: gre za obuditev nečesa, kar se je že več let oklicevalo za umirajoče, vse manj relevantno v javnem prostoru – napadi na medije so pač pomemben del ustvarjanja lažnive stvarnosti. Navsezadnje tudi obiskanost javnih razprav strokovnjakov in mislecev nakazuje, da ljudje (spet) vedo, na koga se lahko zanesejo. Velik premik je to.

Janševo ministrstvo za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija bo poskušalo to jesen spremeniti medijsko krajino. Koncept je znan, na Poljskem in Madžarskem ga opazujemo že nekaj let in tam jim je medijsko krajino uspelo grdo poškodovati. A večina resnih slovenskih medijev je pred Janševo dolgo roko varna: predvsem zato, ker so teh poskusov njegove falange že vajeni, vajeni so oglasnega stiskanja, vajeni pritiskov in se znajo nanje odzvati. To mu tudi jasno kažejo, tokrat se je celo javna radiotelevizija poenotila in že vse poletje odbija napade oblastnikov. A zgodilo se je še nekaj več in bolj presenetljivega: prav področje medijev je edina točka, kjer sta se koalicijski SMC in DeSUS – kot bi se ovedeli, da je to res korak predaleč – postavili po robu spremembam, ki Janši olajšujejo spreminjanje Slovenije v neki drug režim, v neko drugo državo, v neko drugo družbo.

Glede na to, kaj vse sta bili ti dve stranki doslej pripravljeni podpreti, je to pozitiven premik tudi v političnem prostoru, kjer so se stvari zdele vsaj do volitev zakoličene in brez alternative. Seveda se ne gre prezgodaj veseliti, a droben žarek upanja v tem premiku lahko kljub vsemu obstaja.