Grega Repovž

11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Uvodnik

Kaos

Janez Janša se je v vseh svojih pohodih na oblast (in sestopih z nje) naučil, da je predvsem pomembno ustvarjanje vtisa. No, ustvarjanje vtisa je pomembno, so pa pri tem tudi neke meje. Janša jih nima. Ali kot je najbolje njegovo politično logiko povzel njegov prijatelj in aktualni finančni minister Andrej Šircelj: »Glejte, temeljni cilj opozicije je, da zruši vlado.« Naj stane, kolikor hoče, naj so vsi čisto brez uma, naj pol države verjame, da se čez njo valijo trume beguncev, vse je dovoljeno, dovoljeno je celo lagati in diskreditirati ljudi – ko je cilj zrušiti vlado. A tudi ko Janša prevzame oblast, ostane enako: še vedno gre predvsem za ustvarjanje vtisa.

Zato je pri razporejanju finančnih sredstev pomembnejše ustvarjanje vtisa kot pa javnofinančni učinki. Spomniti se velja leta 2012 in klicanja trojke. V imenu vtisa in poglabljanja družbene krize – ki je vedno potrebna za izpeljavo ideološkega obrata – je pač dovoljeno vse, tudi lastno državo prikazovati kot bolnika v zadnjih izdihljajih. Kaj se je že zgodilo potem? Politični novinki v vladi in premierki Alenki Bratušek je z razmeroma šibko ministrsko ekipo uspelo prepričati EU, IMF in Evropsko centralno banko, da navedbe, ki sta jih stresala Janša in njegov finančni minister Janez Šušteršič, ne držijo. In to ni bilo lahko – bilo je mogoče le zato, ker podatki, ki jih je navajal Janša, preprosto niso držali. Ni bilo tako črno.

Podobno ravnanje lahko opazujemo tudi pri boju zoper koronavirus. Veliko vetra, predvsem pa veliko ukrepov, ki ustvarjajo vtis, da vlada deluje 24 ur na dan, iz ene skrajnosti v drugo, od zapiranja občinskih meja do dramatičnega preklica epidemije in preleta ameriških letal. In do kod smo prišli? Imamo pol leta po začetku epidemije pripravljeno vse za morebitno povečevanje števila okuženih? Ne. So domovi starejših bolje pripravljeni na to, kot so bili marca? Ne. Smo v teh šestih mesecih povečali število laborantov, število laboratorijev in število vstopnih točk za odvzem brisov? Ne. Je notranje ministrstvo vzpostavilo mejni nadzor in dejansko nadzoruje pretok slovenskih prebivalcev in tujcev čez mejo? Ne. So pripravili vsaj ustrezno zakonodajo, ki bi jim omogočala vročanje pravno veljavnih odločb o karanteni? Ne, ravno ta teden je upravno sodišče jasno povedalo, da sodne presoje verjetno ne bi zdržala niti ena od na desettisoče izrečenih odločb o karanteni. Je vladi uspelo ljudi prepričati, da so maske učinkovite? Ne. So kaj storili za to? Nasprotno, sami še vedno povsod in vedno hodijo brez mask, iz njih jim gledajo nosovi ali pa celotni obrazi. Gledamo posnetke, na katerih Janez Janša dobesedno sili v avstrijskega kanclerja Sebastiana Kurza, da se rokuje z njim, čeprav naj se ne bi več rokovali, gledamo sprehajanje Pahorja in Janše v množici ljudi, ne da bi upoštevali medsebojno razdaljo, ki je sicer obvezna, ministri pa so tako ali tako očitno s funkcijo dobili tudi imunost proti koronavirusu (in poslanci tudi, saj kljub okužbam v že dveh poslanskih skupinah še vedno hodijo po državnem zboru in srečanjih brez mask).

Ne trdimo, da je stanje v tem trenutku dramatično. A nekaj je jasno: dobri rezultati boja zoper koronavirus so v Sloveniji predvsem posledica odgovornega ravnanja samih prebivalcev te države. Ki so res trpežni in potrpežljivi. Že mesece opazujejo dvolično ravnanje politike, ki rohni in zahteva od ljudi, naj se držijo zapovedanih ukrepov – a se jih že ves čas praktično noben vidni politik ne drži. Pričakuje se ponovitev požrtvovalnega ravnanja zdravnikov v javnem sistemu, vse več ljudi pa zdravstvene storitve išče pri zasebnikih, saj je dostop do zdravnika še vedno omejen na malodane vseh področjih – in v teh razmerah vlada sporoči, da bo povečala sredstva za delo zasebnikov. Na vsakem roditeljskem sestanku učitelji, profesorji in ravnatelji najprej povedo, da se v njihovi šoli zapovedanih pravil ne morejo držati, niti osnovnega pravila, naj se oddelki ne mešajo med sabo, kaj šele tistega, da morajo biti učenci in dijaki en meter in pol narazen. Študijsko leto se začenja čez slabe tri tedne, a univerze še vedno ne vedo, kako bo študij potekal. V podjetjih nimajo informacij o tem, na kakšne finančne pomoči se lahko zanesejo vsaj do konca leta, finančna pomoč sploh ni razčlenjena po panogah, podjetja in panoge so prepuščeni sami sebi.

Mar ni našteto dovolj, da se vsak državljan vpraša, kakšna je operativna sposobnost te vlade in kakšne so možne alternative? No, v tem trenutku se zdi, da je bolje, da se o tem sploh ne sprašuje. Alternative res ni. Opozicijske stranke so se tiho že odločile, da bodo sicer glasne v kritiki vlade, a le do točke, ko bo vlada zagotovo – obstala. Pač v teh razmerah v nobeni od opozicijskih strank ne razmišljajo, da bi vsaj poskusili prevzeti vlado in ponudili boljše vodenje države v kritičnih razmerah. Kar je le še dodaten dokaz, da se morajo državljani v vseh svojih vlogah, od vloge starša do vloge direktorja podjetij, tudi zdaj predvsem zanašati na lasten razum in presojo ter čim manj opazovati dvoličnost vlade in politike nasploh. Računati nanjo pa ne morejo.

V sredo je zdravstveni minister Tomaž Gantar dejal, da si bomo morali bistveno bolj prizadevati za spoštovanje ukrepov, »tudi z akcijami prepričevanja in dokazovanja, da je to edino, kar pomaga. Ne nazadnje je dokaz za to Švedska.« Zanimiva ugotovitev. Lahko že začnejo s tem?