Med vzhodnimi demoni

Bernard Nežmah

4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Pamflet

Že dober mesec je predsednica Desusa Aleksandra Pivec samo še afera. Prispevki o računih za jedačo, pijačo in spanje za njo in njeno družino so tedne polnili medije, tako da je ostala zdaj celo brez svojih poslancev. Mali privilegiji na vsakem koraku so jo iz ene najbolj priljubljenih političark pretvorili v politično čudo, ki ob očitnem potopu noče narediti samoumevne poteze in – odstopiti.

Z nekaj razdalje je stvar res bizarna: ljubljanski župan, ki je za svoje podpornike pred leti dosegel, da so v Šiški dobili gradbena dovoljenja na zemljišču, na katerem nihče pred tem ni smel graditi, ni bil nikoli tarča takšne medijske kampanje. Njegova rabota ni kot problem zašla niti v en osrednji dnevnik televizijskih hiš. Toda ugovor, da če so drugim politikom mediji spregledovali še večje klientelizme, bi ga morali tudi njej, bi bil deplasiran. Je pa pomenljiva pripomba njej v prid, da sta tudi Kučan in Tito marsikaj pojedla na račun gostitelja. You tube hrani pogovor z enim največjih jugoslovanskih igralcev Ljubo Tadićem, ki je pripovedoval, kako je na srečanju s Titom predsednika vprašal, koliko denarja ima v žepu. Ta se je začudil rekoč: zakaj bi imel denar v žepu? In igralec je nadaljeval: Ko sem bil otrok, sem razmišljal, koliko denarja nosijo s seboj kralji in carji?

No, predsednik se ni dal in se je še naprej čudil, da ne razume, zakaj bi imel v žepu denar? Tadić mu je naposled nazorno naslikal, da če bi šel v kavarno, kjer ga povabijo, da prisede in mu plačajo pijačo, bi tudi on gostitelju plačal za pijačo. A Tito se je samo nagnil k njemu in mu zašepetal: Jaz sem navaden suženj. Nikamor me ne pustijo samega.

Tako veliki maršal nikoli ni plačal računa, niti ni vedel, kolikšno plačo ima, živel pa je v zanj zgrajenih rezidencah in palačah, leta 1956 mu je sovjetski predsednik Hruščov podaril potniško letalo Tupoljev, imel zbirko luksuznih avtomobilov in vsega brez konca. Toda nanj ne pade senca, da je bil skorumpiran. Za plačano hotelsko sobo in prigrizek padejo le mali politiki.

Blejski forum je pred dnevi kazal, da je aktualna vlada prestopila v razred evropske politike. Toliko premierjev in predsednikov, kot se jih je tokrat na Bledu zbralo ob predsedniku vlade Janši, slovensko občestvo ne pomni. Toda osrednji mediji so dogodku hitro odvzeli avreolo. Časnik Dnevnik je dan potem objavljal naslove Z vzhodnimi prijatelji, kar zbrane degradira v zasebno druščino, manjvredno od zahodnih. Delo je dva dni kasneje zbrane politike označilo kot avtokratske somišljenike. Pojem avtokrat pomeni samodržca, ki mu pripada vsa oblast, torej vzhodno Evropo od Poljske do Bolgarije ne tvorijo parlamentarne demokracije, ampak avtokratske države!?? POP TV se je posebej hudovala, da slovenska zunanja politika s povezovanjem z vzhodnoevropskimi državami izstopa z nemško-francoskega vlaka. Njena predpostavka je potemtakem, da ima Evropska unija liderski par, ki se mu gre absolutno podrediti. Ob tem je ob poročilu o blejskem političnem srečanju objavila skoraj enako dolg prispevek o demonstrantih, ki so se z maskami popeljali v čolniču po Blejskem jezeru. Ni kaj, bila je odlična lutkarska domislica, ki pa je dobila v dnevniku večjo pozornost od večine gledaliških premier. Na nacionalki in nasploh po dominantnih medijih so se vrstili članki o dvomljivi višegrajski druščini, ki so v maniri rasizma postavljali vzhodnoevropske vlade za manj vredne od zahodnoevropskih.

Ta vzvišenost nad evropskim vzhodom ni od včeraj. Titov režim, ki se do leta 1949 ni nikoli bahal, da je Jugoslavija bolj demokratična od Romunije, Albanije, Madžarske, Poljske etc., je potem naslednja štiri desetletja gradil mit o jugoslovanski superiornosti nad vzhodom. Režimski mediji so dokaze navajali selektivno. Ko je bilo l. 1957 v poljski parlament izvoljenih 12 poslancev iz vrst katoliške organizacije Znak, tega kajpak niso izpostavili. Še manj so se leta 1962, ko je v Moskvi izšel roman Aleksandra Solženicina En dan v življenju Ivana Denisoviča, ki je razgalil grozote gulagov, sami spraševali, zakaj v Jugoslaviji nimamo romana o lokalnem gulagu na Golem otoku. Te primerjave za Titovega življenja kajpak nismo doživeli.

Skratka, ko v osrednjih medijih najdete več prispevkov o Orbánu in avtokratih vzhoda evropske unije kot pa o splošnih vsebinah bivanja na Madžarskem, Češkem, v Poljski etc., je na delu orkestrirana demonizacija višegrajske skupine.

A že par dni po diplomatskem uspehu na Bledu se je na naslovnici Dela znašlo novo spoznanje o Janševih gostih. Iz Varšave je namreč prišla pobuda, da naj Slovenija umakne svoj podpis s konvencije Sveta Evrope o boju zoper nasilje nad ženskami in v družini, znane kot istanbulska konvencija. In časnik se je v ostrih člankih spraševal, ali se bo Slovenija pridružila prepovedi splava in odpravi drugih pravic. Razumljiv in smiseln odpor. Toda, ali je slovenska vlada o tem kaj odločala? POP TV je istega dni objavila, da je slovensko ministrstvo za pravosodje odgovorilo poljskemu, da ne vidi razlogov za spremembe istanbulske konvencije. Edina znana poteza slovenske vlade je torej ta, da je poljski odgovorila z zavrnitvijo njene pobude.

Ne le padec politične voditeljice, tudi skrb, da zunanja politika ne dobi leska pragmatične uspešnosti, je artefakt medijske konstrukcije realnosti.