Kriza ob krizi zaupanja

dr. Bogomir Kovač

4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Ekonomija

Objava polletnih ekonomskih rezultatov države Statističnega urada RS ni prinesla posebnih presenečenj in ostaja blizu napovedim. Dinamika gospodarskih aktivnosti je v drugem četrtletju zaradi političnoekonomskih ukrepov proti pandemiji padla na vseh ravneh agregatnega povpraševanja. Gospodarsko rast so oklestili pretrgani blagovni tokovi in blokade gibanja prebivalstva in delovne sile. Protikrizni ukrepi ekonomskih politik so bili podobni kot drugod po EU, njihova učinkovitost pa je manjša od pričakovanj. Javna poraba je sicer prebila vse fiskalne okvire, hkrati pa je ublažila ponudbeni šok v zasebnem sektorju. Vladni rebalans proračuna dokazuje stare napake protikriznih vladnih politik. Proračunski primanjkljaj je velik in tudi dovoljen, toda problematičen glede zapiranja in financiranja. Vlada spet krči razvojno porabo in slabo gospodari z investicijskimi viri. Resnih in zahtevnih ekonomskih politik očitno ne zmore.

Slovenski BDP je drugo četrtletje doživel največji medletni padec, večji od tistega med finančno krizo 2009 in načrtovani proračunski primanjkljaj v rebalansu proračuna 2020 je največji doslej. Čas epidemije in vsesplošnega zapiranja dejavnosti je v drugem četrtletju znižal BDP za 13 odstotkov glede na lani, proračunski primanjkljaj pa bo namesto načrtovanega presežka s 4,2 milijarde znašal rekordnih 9,3 odstotka BDP. Padec BDP so najbolj zaznamovale nižja potrošnja gospodinjstev in manjše investicije, predvsem pa je bil za četrtino nižji izvoz. Zasebna potrošnja je kot vedno v krizi delovala prociklično, hkrati pa je povečana javna potrošnja delno amortizirala padec BDP. Zato je 2,6 milijarde evrov za financiranje sprejetih interventnih ukrepov dober ukrep države. Visok proračunski primanjkljaj je dejansko ublažil padec gospodarske rasti z višjo javno potrošnjo. Tako smo z ekspanzivno fiskalno politiko dejansko preprečili še globlji zdrs BDP, ki bi brez tega v dodatni negativni vrtinec potegnili gospodarsko rast in tudi proračunski primanjkljaj. Bolje je reševati rast in primanjkljaje prek povečanja proračunskih izdatkov kot klecniti pod pezo znižanja proračunskih prihodkov. Temeljna izbira fiskalne politike je bila ustrezna, tako na ravni EU kot tudi doma.

Evropska komisija je tokrat bolje ocenila razmere kot leta 2009. Namesto zapovedanega splošnega varčevanja je dopustila opuščanje togih fiskalnih pravil glede strukturnih primanjkljajev in zadolževanja. Tudi na monetarnem področju se je ECB odzvala mnogo hitreje in likvidnost bančnega sistema ni bila osrednji problem kot leta 2012. Nekonvencionalni monetarni politiki se je tokrat povsem pravilno pridružila tudi fiskalna. Ekonomika povpraševanja je nadomestila ekonomiko ponudbe, skrb za zaposlenost v realnem gospodarstvu pa prisilno finančno stabilizacijo bank in držav. Največji gospodarski upad so doživele države, ki jih je pandemija najbolj prizadela, Španija, Francija, Italija. Slovenija je nekoliko boljša od evropskega povprečja, še najbližje je Avstriji in skupini srednjeevropskih držav. Tri spremembe so bile ključne. Vse države so v ospredje postavile ohranjanje življenj in skrb za človeški kapital, vlade so kratkoročne interventne ukrepe povezale z dolgoročnimi usmeritvami, oblikovali so dovolj širok in prilagodljiv finančni okvir. Do tod vse lepo in prav, težave tičijo drugod.

Danes je jasno, da je bil pandemijski »lockdown« na ravni EU panični politični eksperiment, ki mu ni uspelo zajeziti zdravstvene in ekonomske krize. Od tod spoznanje, da bomo morali sedanji drugi val okužb in tudi kasnejše pandemijske sunke preživeti z nadzorovanim ohranjanjem vseh družbenih in gospodarskih dejavnosti. To pa zahteva drugačno ukrepanje, kot smo ga doživeli v prvi polovici leta 2020. In tu trčimo tudi na slovenske razvojne in fiskalne zadrege, ki jih opredeljujejo trije problemi. Prvič, vladni protikrizni ukrepi so bili sprejeti brez potrebne podpore socialnih partnerjev, tudi slavne Lahovnikove skupine ni več nikjer. Avstrija je imela veliko bolj inkluzivno vlado, zato ni končala v krizi zaupanja kot Janševa vlada. Drugič, večina ekonomskih ukrepov in vladnih paketov je ostala na pol poti. Izkoristek prvega je polovičen, drugi z garancijsko kreditno shemo je dejansko propadel, tretjega niti ni zastavila. Češka je bila pri tem dejavnejša in zato tudi bolj uspešna. Tretjič, ekonomski ukrepi in politike kažejo vse bolj politično ideološke interese SDS in koalicijske strankokracije. Zapostavljeni so dejavnosti in ljudje, ki so nasprotniki sedanjega režima. Tako je rebalans proračuna oškodoval kulturnike in nevladne organizacije, ki protestirajo, pa tudi znanost, ker je na kratek rok ne potrebuje. V tem smo podobni Madžarski in to pove vse.

Političnoekonomski zemljevid Slovenije se spreminja. Vlada tiho, toda vztrajno spreminja notranjo podobo družbe in zunanjo usmeritev države, sloviti vlak Pariz–Berlin zamenjuje proga Varšava–Budimpešta. Zato se Janševi bolj kot z ekonomskimi politikami ukvarjajo s kadrovskimi zamenjavami. Vlada upa na odboj rasti v letu 2021 in se zanaša na aktivno uporabo evropskih sredstev. Toda EU je sredi dolgoročne sekularne stagnacije, domači proračunski rebalans pa je zgolj računovodska operacija brez sistemskega preboja. Covid-19 je politična prednost te vlade, toda hkrati njena ekonomska slabost.

Pandemija postaja vse bolj politični alibi za problematične ekonomske ukrepe. Relativno nižji padec BDP še ne pomeni, da obvladujemo vzvode gospodarske rasti in novega tržnega ravnovesja. Podobno kot tudi visokega primanjkljaja ne moremo zapolniti čez noč s čudežnimi evropskimi sredstvi. Oboje zahteva zasuk ekonomskih politik, ki ga rebalans proračuna ne prinaša. Politična jesen bo zato ekonomsko težja, kot se zdi. Toda ekonomska nevednost je bila pod Janševo oblastjo vedno politična čednost.