Razcepljena istovetnost NSi

Vlado Miheljak

11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Dva leva

»Zame so glavno, če ne edino merilo naše temeljne vrednote. Nikoli se ne bom pogajal o vrednotah, kot so svoboda, svoboda govora, svobodni mediji, strpnost, vladavina prava, korupcija …. ko gre za svobodo, ni prostora za pogajanja. … Premiera Janša in Orbán nista le prijatelja, ampak tudi tesna politična sodelavca. Vaš premier je gotovo bliže Viktorju Orbánu kot meni.«
— Donald Tusk je Toninu in NSi odpredaval kratki kurz sodobne politične kulture (MMC in Dnevnik TVS 4. 9. 2020)

»Seveda pa lahko vsebuje tudi kakšne stvari, ki komu niso toliko všeč. Vztrajamo na tej poziciji, vendar pa bomo pozorni tudi na vidike, ki bi utegnili biti za nas problematični.«
— Minister Janez Cigler Kralj (NSi) pravi, da zgolj za zdaj in zgolj pogojno ostajajo na pozicijah istanbulske konvencije (POP TV 3. 9. 2020)

Vedno znova se čudim, kako se v osrčju krščanske in katoliške srednje Evrope slovenski krščanski demokrati, kakorkoli se pač imenujejo v nekem obdobju, gibljejo na robu preživetja. Še več, Andrej Bajuk, ustanovitelj NSi, razpadle frakcije na silo združene ter na lastno in tuje veselje razdružene ljudsko-krščanske stranke, ki ga sedanje vodstvo NSi kuje v nebo, jih je celo spravil iz parlamenta. Bajuk je bil, glede na sedanjo raven občevalne kulture strankarskih prvokategornikov, spodoben. A politike ni prav nič razumel. Tudi evropskih demokratičnih standardov ne najbolje. Predvsem pa je prišel v Slovenijo z napačnimi predstavami o deželi svojih staršev in svojega zgodnjega otroštva. Kot sem svoj čas zapisal, so si otroci in potomci politične emigracije delali predstavo iz spominov, ki so jih v kovčkih in bisagah odnesli iz Slovenije po eksodusu prek Karavank maja 1945. Gotovo je vsak tak eksodus travmatičen ne glede na ozadja in razloge. A slovenska politična emigracija je, v želji da bi se ohranila, oblikovala trdna, toga, skrajno konservativna stališča, polna stereotipov in predsodkov, ter ostala ujeta v »zaklenjenem« času in prostoru. Medtem ko se je Slovenija v času socializma razvijala in so partizani sami, zlasti otroci partizanov in partijske elite, posta( ja)li kritični državljani, je bil v emigraciji ključni in izključujoči element reduciran na antikomunistični refleks. Tako zelo, da so se po puču v Argentini šli predstavniki slovenske politične emigracije poklonit in izrazit lojalnost generalu Videli in vojaški hunti ter ponovili zgodovinsko gesto izpred eksodusa. A hkrati niso bili lojalni tudi do dežele gostiteljice, ko je in če je odstopala od avtoritarne, fašistoidne formacije. Denimo, najslavnejši argentinski Slovenec, kardinal Rode, je marca 2016 v pogovoru na Škrabčevi domačiji na vprašanje, kako se je navadil na življenje v Argentini, odgovoril: »Povsod se privadiš, nimam pa posebej dobrega mnenja o Argentincih. Dežela je lepa, ’folk’ pa zanič.« Še bolj ekscesna kot neobligatorna izjava provokativnega kardinala je bila izjava slovenskega veleposlanika v Argentini Avguština Vivoda, sicer (že pokojnega) člana NSi, ki je v intervjuju za neki tamkajšnji medij izjavil, da je Argentina še vedno v obdobju adolescence. Seveda je to povzročilo diplomatski škandal. A večji je problem, kdo je diplomat, ki je to izrekel. Namreč, zataknilo se je že pri Vivodovem agremaju, ki je ob kandidaturi imel dvojno državljanstvo (argentinsko in slovensko), netočno je tudi navajal svojo (pomanjkljivo) izobrazbo. A še bolj se je zapletlo, ko so ga bivši dijaki prepoznali kot fašistični vojaški hunti fanatično predanega profesorja telovadbe na elitni gimnaziji Colegio Nacional, s katere je »izginilo« 105 dijakov. S čimer je postal celo literarni negativni junak (opisan v romanu Ciencias morales in še prej v knjigi pričevanj La otra juvenilia). Očitno se je hipoteka, s katero so (med drugim) leta 1945 bežali čez Karavanke – denimo, ovajanje dijakov na klasični gimnaziji v Ljubljani Italijanom in Nemcem –, potrdila na Colegiu Nacional kot princip. Res slaba izkaznica za slovensko diplomacijo. A nič boljša za NSi, ki očitno ni dojela, da sodobne krščanske demokracije ne moreš graditi z relikti iz Argentine.

Potem ko je Bajukova NSi izpadla iz parlamenta, jo je Ljudmila Novak z redefiniranjem orientacije k sodobni evropski (nemški) krščanski demokraciji uspešno vrnila vanj. Dojela je, da se identiteta stranke vzpostavi na razlikah, ne na enačenju: Bajuk je stranko odpeljal iz parlamenta, ker ni znal volivcem predočiti razlike med NSi in SDS, Novakova jo je s poudarjanjem razlik vrnila v parlament. In ko je stranko prevzel mladi, družboslovno izobraženi Tonin, se je zdelo, da prihaja na sceno dolgoprogaš, ki bo nadaljeval tam, kjer se je Novakova ustavila. A hitro se je pokazalo, da je oblekel preveliko Ljudmilino krilo. Ni dojel, da ne tekmujejo s sredinskimi liberalci in levico, ampak s SDS. Ker gre za izhodiščno neenako razmerje, izgublja tako, kot je izgubil pokojni Bajuk. Že na prvih volitvah, na katere je z veliko optimizma popeljal stranko, se je to potrdilo. Problem je, da v mladostni neučakanosti Tonin poskuša s šprintom dosegati to, kar prinese zgolj maraton. Zato nesmiselno agitira, v popolnoma nepravem času, za nori vojaški ekstra izdatek (780 milijonov EUR), ki ga bodo ob zaostreni pokoronski krizi nagradili kvečjemu volivci SDS. Ne zna ločiti med svojimi vrednotami in nazori ter ustavnimi pravicami. Denimo ob percepciji družinskega statusa. Slednje bi mu lahko razložila Merklova ali (Poljak!) Tusk. Na videz samoumevno izjavo ministra za resor družine iz kvote NSi Cigler Kralja je treba brati natančno: ni rekel, da je istanbulska izjava O. K., ampak da je za zdaj (!) ni treba, pravzaprav ni mogoče korigirati.

Škoda. Za Slovenijo bi bilo veliko bolje, če bi na desnici prevladovali krščanski demokrati najboljše evropske tradicije kot pa Janševi pogani, brez moralnih zavor, ki še svojega boga opetnajstijo, ko in če jim to ustreza.