Črna Črna gora

Heni Erceg

11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Hrvaška

Analitiki navadno govorijo, da položaj ni črno-bel. Ugotovitev naj bi zdaj veljala za Črno goro, kjer se nadaljuje povolilna zmeda. Lahko bi se strinjali s to relativistično trditvijo, če ne bi sami doživeli popolne črnine, ki je prevladala v vseh za manjšo lopo velikih državicah na tem območju, črnine nacionalizma, predvsem velikosrbskega. V vse države je bil vpeljan po isti metodologiji, njegovo predhodnico so sestavljali srbska intelektualna elita in pravoslavni popi, ki so na primer na Hrvaškem več let pred vojno romali po srbskih samostanih in domovih kulture in neuko prebivalstvo prepričevali, da v državi, v kateri živi že stoletja, nima pravic, ki bi jih moralo imeti.

Dober uvod v »krepitev zavesti« hrvaških Srbov o ogroženosti, na katero se je nato navezala velikosrbska doktrina Slobodana Miloševića in seveda spodbudila razrast hrvaškega nacionalizma, ki se je kmalu lepo razvil in postal enakovreden srbskemu, bošnjaškemu, albanskemu … Vse drugo je krvava zgodovina vojn in trpljenja, sama Srbija pa je danes provincialna država brez prave opozicije samodržcu, tudi zato je bilo tam čutiti tolikšno veselje ob zmagi tako imenovane opozicije v Črni gori. Seveda nihče ne obžaluje padca Mila Đukanovića, ki Črni gori že desetletja vlada, kot bi bila njegov fevd, in je bil vpleten v številne afere, pa vendar je pod njegovim predsedovanjem država sprejemala zahodne vrednote in so v njej mirno živele številne manjšine od Bošnjakov do Hrvatov in Albancev. Tega ni bilo mogoče spregledati niti na Hrvaškem, kjer »domoljubje« zagotavlja zgolj plodno okolje za partijsko korupcijo, državni aparat pa se je prelevil v bankomat za politično elito.

Kakorkoli že, najprej je vedno črnina nacionalizma, vznesenega, velikosrbskega, začetnika vseh vojn, danes frustriranega in nevarnega zaradi propada sanj o veliki Srbiji vse do hrvaškega Karlobaga in izgube Kosova. Tako ostane le podžiganje novih spopadov na edinem še preostalem območju, ki ga srbska oblast tudi danes šteje za svoje, to je v Črni gori. In koga drugega bi lahko vpregli, da bi razdejali suvereno državo, kot klerofašiste na čelu z radikalnim metropolitom Amfilohijem Radovićem, ki bo za svojo srbsko pravoslavno cerkev, za mamico Srbijo agitiral od hiše do hiše, iz »obrambe srbskih vrednot« pa izoblikoval politično platformo skupinice pročetniških strank, ki naj bi ob pomoči štirih »državljanskih« glasov v črnogorskem parlamentu vladale državi.

In jo spremenile v malo klerikalno jazbino z na rob odrinjenimi manjšinami, jo ponovno spravile v položaj, v katerem bo v njej spet zavladala črnina, kakršno sem spoznala, ko sem se tik pred vojno sestala z Amfilohijem Radovićem. To srečanje z mračnimi idejami velikosrbskega pravoslavja se je končalo z njegovimi besedami: »Vsi Hrvatje ste ustaši.« Po njih sem se, priznam, da v grozi, poslovila od tega načičkanega popa, ki je sedel na nečem še najbolj podobnem prestolu. Pa ga poglejte zdaj, 30 let pozneje, kako ob pomoči prosrbskih strank v Črni gori in kolon iz Srbije s kokardami in četniškimi oznakami drži v rokah vse niti in odloča o prihodnosti te države. Že dan po volilni zmagi »opozicije« so se začele grožnje Bošnjakom, Hrvatom je bilo za zdaj še prizaneseno, v Pljevljih pa je bilo četniško divjanje na moč podobno tistemu v hrvaškem Kninu leta 1990, ni šlo niti brez grozečih sporočil: »Poletela bo črna ptica, Pljevlja bodo kot Srebrenica«, »Turki, izselite se!« in uničevanja hiš Bošnjakov.

Zmago srbstva v Črni gori, čeprav za las, so seveda proslavili tudi v Republiki srbski v BiH, tako kot se v zahodnem delu Bosne proslavlja zmaga nacionalistične HDZ na Hrvaškem, kar je dokaz, da je večina tukajšnjih državic še naprej utemeljena prav na kleronacionalizmu s prvinami fašizma. Pri tem se je izkazalo, da je financer srbske pravoslavne cerkve v Črni gori in Amfilohijev zaupnik neki poslovnež, ki je bil v Jugoslaviji načelnik policije v Nikšiću, potem med vojno minister v vladi SAP Hercegovina, v Bosni nastale po zgledu SAP Krajina na Hrvaškem, ki so jo ustanovili uporni hrvaški Srbi, iz tega pa se je pozneje izcimila vojna. Vzporedno s političnim vplivom je, kot je tu v navadi, razvil tudi zasebne posle, dobavljal orožje, bil ranjen, vse v skladu z običaji postjugoslovanske mafije, zgradil je celo samostan, zato ga bo srbski patriarh odlikoval z različnim verskim okrasjem, ne skriva pa niti načrtov, da bo kandidiral za predsednika Črne gore, ko se Đukanoviću izteče mandat.

Tako bi Miloševićevi »dve očesi v glavi«, Srbijo in Črno goro, povezal človek, ki je oktobra 1991 – malo pred tem je pozneje obsojeni vojni zločinec, vodja bosanskih Srbov Radovan Karadžić, zagrozil z »izginotjem muslimanskega naroda«, 15 dni prej pa so JLA in črnogorski rezervisti napadli Dubrovnik – takole govoril med telefonskim pogovorom s Karadžićem: »Vidiš, da rušimo vse po vrsti …« Karadžić mu je odgovarjal: »Bedaki so v Dubrovniku zbrali ustaše, 12 tisoč jih je …« Takrat sem bila v Dubrovniku in istega oktobrskega dne ustašev tam ni bilo, bila je le peščica vojakov, ki so prvič videli orožje, zato pa je bila groza ob razdejanju Dubrovnika in pobijanju civilistov z okoliških vzpetin in z morja neizmerna. Črna gora se je opravičila za napade na Dubrovnik, skrbela za dobre sosedske odnose s Hrvaško, a danes je spet tik pred tem, da se pogrezne v mrak fašistične ideologije krvi in zemlje in postane dejavnik destabilizacije v vzhodnem delu Evrope.